Dober dan, vsi prav lepo pozdravljeni!

Pričenjam 1. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Obveščam vas, da na seji kot nadomestni član odbora s pooblastilom nastopata Andrej Hoivik, ki nadomešča poslanca Tomaža Lisca in poslanec Franc Props, ki nadomešča poslanko Jožico Derganc.

Pozdravljam vse članice in člane odbora ter ostale prisotne, še posebej pa dr. Igorja Papiča, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora; imamo samo eno točko, in sicer, Predstavitev dr. Igorja Papiča, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom seje, je določen takšen, kot je bil predlagan s sklicem.

Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA – PREDSTAVITEV DR. IGORJA PAPIČA, KANDIDATA ZA MINISTRA ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT.

Lepo pozdravljen!

Uvodno pojasnilo: Dr. Igor Papič, ki je predlagan za ministra za izobraževanje, znanost in šport, se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora, predstavil odboru, kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanja članic članov odbora. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bomo v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika, takoj, najkasneje pa v 48. urah po predstavitvi, poslala predsednici Državnega zbora in predsedniku Vlade.

Zdaj pa lepo prosim dr. Igorja Papiča, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport, da se predstavi odboru.

Izvolite.

Hvala lepa, gospoda predsednica.

Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci!

V veliko zadovoljstvo mi je, da je prišel tudi ta trenutek prvega, nekako uradnega dejanja, na poti k oblikovanju tudi tega ministrstva. Mogoče zelo na kratko, besedo ali dve, o meni. Najbrž je znano, da prihaja s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Želim predvsem poudarit tole delovanje znotraj univerze, ker nekako lahko potegnem primerjavo. Sama univerza, univerze na splošno, lahko rečem, so zelo heterogene organizacije, obstajajo različni interesi, različni pogledi, imamo različna področja delovanja znanosti, od naravoslovja, tehnike, pa do družboslovja, humanistike, športa, umetnosti in tako naprej in seveda v funkciji rektorja sem bil jaz vedno tisti, ki sem moral poslušat in pa usklajevat različne poglede te heterogene skupine.

Nekako si predstavljam tudi ta položaj, to pozicijo, v tej smeri. Se pravi, ne gre samo za vprašanje, kako nekdo jasno, artikulirano poda svoje mnenje, gre predvsem za sposobnost, da znamo poslušat drug drugega, da znamo razumet probleme, ki nastopajo in vedno zagovarjam tezo, da če dobro razumeš problem, šele potem lahko najdeš učinkovito rešitev za ta problem.

Jaz bom v tem uvodnem delu podal samo nekaj izhodišč iz glavnih področij Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in seveda logično da sledi potem razprava, vprašanja in pa odgovori. V delu do univerzitetnega izobraževanja, bi želel najprej izpostavit potrebo po oblikovanju bele knjige. To je strateški dokument delovanja šolskega sistema. Mogoče smo vsi nekoliko presenečeni, da tega dokumenta še nimamo za naslednje desetletno obdobje. Osebno sem sodeloval pri izdelavi podobnih dokumentov za področje visokega šolstva in pa znanosti. To je Nacionalni program visokega šolstva, pripravljen do leta 2030 in pa tudi Raziskovalno inovacijska strategija Republike Slovenije, tako imenovani RIS, tudi dokument, ki je bil pripravljen pred kratkim in imamo tudi te osnovne strateške usmeritve pripravljene za naslednje 10-letno obdobje. Kot rečeno, podobno, na enak način potrebujemo tudi belo knjigo, kjer bojo seveda strokovnjaki določili osnovne smernice, usmeritve delovanja šolskega sistema v naslednjem 10-letnem obdobju. Tukaj bi rad izpostavil neko dejstvo, ki smo ga mi recimo na prejšnjih 2 dokumentih, ki sem jih omenil, vedno izpostavljali. V preteklosti se je izkazalo, da znamo narediti dobre dokumente, dobre strategije, nismo bili pa toliko uspešni pri implementaciji, pri uvajanju teh strategij v prakso. Osnovni problem mogoče je že to, da seveda so to 10-letni načrti in presegajo mandat, en mandat in se vlečejo preko več mandatov, tako da pri pripravi tistih 2 dokumentov, ki sta že potrjena, smo potem zahtevali, da se te strategije tudi preverjajo na vsake 3 leta in da sproti izvajamo korekcijske ukrepe, seveda če se razvoj ne odvija v predvideni smeri.

Druga točka, ki bi jo izpostavil v tem prvem delu, je tako imenovana nacionalna preverjanja znanja. Tukaj je precej zaskrbljenih staršev seveda že spraševalo, kaj konkretno to pomeni, zakaj je to potrebno. Seveda gre za vprašanja, ali se to upošteva lahko tudi potem pri vpisu, pri prehodu iz osnovne šole v srednjo šolo, pri vpisu na srednješolske inštitucije oziroma gimnazije. Ta pristop je v bistvu že uveljavljen pri prehodu iz gimnazije na fakultete. Tudi tukaj pri tem imamo tako imenovano maturo, uspeh na maturi. To je del uspeha, ki ga dijak, ko se vpisuje na fakulteto, izkazuje. In pa drugi del je splošni učni uspeh. Se pravi, želja je, da se tudi pri prehodu iz osnovne šole v srednjo šolo tak standardiziran nacionalni preizkus znanja delno upošteva pri vpisu naprej. Zakaj? Zato, ker je to referenčno preverjanje znanja, velja enako za vse učenke, učence v osnovni šoli. Vemo pa, da prihajajo seveda otroci z različnim predznanjem v srednjo šolo. Zdaj, kako, na kakšen način naj bi bilo to izvedeno oziroma v kakšnem obsegu bi upoštevali splošni uspeh ali pa nacionalni preizkus znanja, to je seveda stvar stroke, o tem bojo odločali strokovnjaki. Vem, da poteka že tudi kurikularna prenova. Določene usmeritve so že postavljene in seveda tudi ta proces se bo nadaljeval. Na splošno bi tudi izpostavil to željo, da zagotovimo enako obravnavo vseh otrok v naših šolah. In iz tega sledijo potem tudi načrti o določenih brezplačnih zadevah, kot so malice, brezplačni učbeniki, tudi v vrtcu deloma in tako naprej. Se pravi želja je, da so otroci čim bolj enaki in pa spet potem je vprašanje, kako se to izpelje, kakšen obseg finančnih sredstev potrebujemo, ampak osnovna ideja je pa zelo jasna.

Pri tem delu do univerzitetnega izobraževanja posebej še izpostavljam posledice zaradi Covida. Vsi vemo, da nas po eni strani verjetno čaka priprava na novo obdobje jeseni. Upamo seveda, da ne v taki obliki, kot smo bili deležni v zadnjih 2 letih. To je ena zadeva, na katero se je treba pripravit čim prej. In pa drugi del, najbrž bo treba zelo jasno evalvirat tudi posledice obstoječih valov Covida, ker so zadnje raziskave zelo jasno pokazale, da posledice tega zapiranja so.

Dovolite mi, da zdaj preidem še na visokošolski del, znanstveno-raziskovalni del. Na tem področju je bil uspešno sprejet znanstveno-raziskovalni in pa inovacijski zakon. Precej dolgo se je pripravljal. Mislim, da sem jaz nastopil mandat rektorja leta 2017 in takrat je bil osnutek tega zakona praktično že pripravljen in potem dejansko smo rabili skoraj še 5 let, da smo do tega zakona prišli. Seveda smo vsi zadovoljni in veseli, da ta zakon končno imamo. Prvi koraki, ki pa sledijo oziroma tisto kar je treba nekako čim prej speljati so pa potrebni podzakonski akti. ARRS mora speljati pripravo teh dokumentov, zato ker se drastično spreminja način financiranja znanstveno raziskovalnega dela na univerzah in tudi na inštitutih. In seveda brez teh podzakonskih aktov, če to ne bomo pravočasno pripravili se potem lahko ogrozi normalno financiranje raziskovalne dejavnosti. Kot rečeno, jaz sem izredno zadovoljen, da ta zakon imamo. Notri so tudi določene novosti in vse te novosti bodo zahtevale precej sprememb tudi pri delovanju inštitutov in visokošolskih zavodov.

Dalje bi izpostavil področje visokega šolstva. Glede na to, da znanstveno raziskovalni zakon je sprejet, je potrjen seveda logično sledi, da je treba nekako obnoviti, dopolniti tudi zakon o visokem šolstvu. Tukaj tudi je predvidena nekako celovita prenova tega zakona. Ta zakon je bil ničkolikokrat noveliran, tako da sedaj že izgublja osnovno formo in to je naslednja velika naloga, ki nas čaka v tem obdobju. Celoten ta postopek bo potekal z ustanovitvijo ustrezne delovne skupine. Ta skupina bo pripravila izhodišča, potem javne obravnave, tako da računam, da bo ta proces trajal sigurno več kot eno leto, ampak načrt je zelo jasen, da se posodobi zakonodaja tudi na področju visokega šolstva.

Glede financiranja visokega šolstva spet z zadovoljstvom izhajam iz dejstva, da imamo z novim znanstveno raziskovalnim zakonom zagotovljen dvig financiranja do 1 % v naslednjih nekaj letih, štirih letih. Se pravi, to je že potrjeno v zakonu. In pa obljuba naše koalicije, da se na področju visokega šolstva podobno naredi, ampak v tem primeru celo na 1,5 %. V nacionalnem programu visokega šolstva smo zapisali, da je želja da pridemo do leta 2030 do vsaj 2,25 odstotnega financiranja obeh dejavnosti, znanstveno-raziskovalne in pa visokošolske v tem obdobju iz javnih sredstev. Glede na ti dve številki, ki sem jih omenil, menimo, da smo tukaj že na 2,5 %. Tukaj je treba seveda dodati še potem druge vire financiranja in potem seveda lahko za to sfero znanstveno-raziskovalne dela visokošolskega delovanja lahko rečemo, da ima izredno dobro popotnico za nadaljnji razvoj v naslednjih letih.

Dovolite mi še besedo o internacionalizaciji predvsem visokega šolstva v povezovanju z evropskimi univerzitetnimi zvezami. Osebno sem sodeloval pri ustanavljanju prvih evropskih zvez. Tudi bil predsednik ene take zveze na začetku. Zakaj omenjam to evropsko dejavnost? Tudi Slovenija v časi predsedovanja je zelo aktivno sodelovala pri pripravi teh usmeritev. Mogoče sem malo pogrešal, da bi več strokovnjakov iz Slovenije vključili v te priprave. Vem, da so me kontaktirali rektorji številnih univerz v smislu, če lahko mi preko univerze kontaktiramo našo vlado, da bi z določenimi idejami lahko nekako neposredno naslavljali vprašanja do Evropske komisije. Ampak ne glede na to, vemo, da se poleg evropskega raziskovalnega področja aktivno vzpostavlja tudi evropsko visokošolsko področje, tudi povezovanje teh dveh sfer. Same te univerzitetne zveze pomenijo izredno povečanje mednarodnih izmenjav, ne samo za študente, tukaj so celo številke do 50 študentov, 50 % naj bi šlo na mednarodne izmenjave. Jaz bi bil seveda vesel, če bi bilo to možno, ampak ne glede, mi želimo odprt visokošolski prostor v ta evropski prostor in na ta način tudi našim študentom omogočiti ta globalni pristop in pa nekako prisotnost v evropskem visokošolskem prostoru.

In pa na koncu še mogoče nekaj besed glede športa. Kot veste je po predlogu zakona o vladi predvideno, da šport postane resor v okviru Ministrstva za gospodarstvo. Mislim, da je bilo to že predstavljeno danes v smislu neke gospodarske dejavnosti, turizma in pa seveda promocije države.

Želim se omejiti predvsem na športno vzgojo oziroma tisti del športa, ki je neposredno povezan z izobraževanjem. Že prej sem omenil, da so razne študije Pedagoškega inštituta, pedagoških fakultet, univerz pokazale, da so posledice tega delovanja šol v izrednih razmerah, kot sem že prej omenil, tudi jaz imam osebno izkušnjo, kako zgleda voditi univerzo, ki ima preko 6 tisoč ljudi v Covid razmerah. To niso bile enostavne stvari. Eno seveda, zdravstveni pritisk zaradi virusa, potem pritisk tehnologije, kako vzpostaviti kakršnokoli komunikacijo na daljavo. In ko smo vse to vzpostavili, nekako je delovalo, smo mislili, da smo glavno rešili, posledice so se pa pokazale kasneje. Psihosocialne posledice že pri populaciji študentk in študentov so resne, kaj šele na nižjih nivojih.

Se pravi, če govorimo o športnih dejavnosti, jaz mislim, da je to eden osnovnih načinov, kako po edni strani bomo odpravljali posledice Covid krize, in pa seveda prispevali tudi k temu, da se poveča ta gibalna sposobnost naših otrok v prihodnje. Tudi kolegi na naši Fakulteti za šport so večkrat izpostavljali te stvari, tako da seveda ni treba posebej poudarjati, kakšen pomen ima šport v samem procesu izobraževanja. Toliko.

Mogoče še zaključna ugotovitev. Dosti se izpostavlja v zadnjem času tako imenovana »družba znanja«. Zame to ni lepa beseda, lepa besedna zveza, ampak nekaj, kar bi moralo slediti iz dejstva, da smo med najbolj izobraženimi na svetu. Mi smo med najbolj izobraženimi na svetu, kar bi logično pomenilo, da bi morali biti tudi med najbolj razvitimi na svetu. In mene nikoli osebno ni skrbelo, da v Sloveniji nimamo zadosti znanja. Imamo odlično vrhunsko znanje. Seveda iz sfere, ki prihajam, to področje zelo dobro poznam. Lahko zagotovim, tudi kasneje, ko je predvidena pridružitev področja inovacij, tehnologij, tudi netehnoloških inovacij je predvsem poskus, da naslovimo, kako bolj organizirano to odlično znanje čim bolj neposredno prenašamo v vsakdanje življenje. Ne gre samo za tehnologije, ne gre samo za industrijo, gre za vse sfere družbenega življenja. In to je to, ta nekako bontiv, da dejansko poskušamo vzpostaviti optimalne pogoje za vzpostavitev družbe znanja.

Hvala. To je bilo moje izhodišče in pa seveda več ob vaših vprašanjih.

Najlepša hvala tudi vam dr. Papič.

Zdaj pa v nadaljevanju dajem besedo članicam in članom Odbora, da kandidatu za ministra postavite vprašanja.

Pojasnilo: vprašanja članic in članov Odbora se lahko nanašajo na delovno področje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki v skladu z 39. členom Zakona o državni upravi opravlja naloge na področjih predšolske vzgoje, osnovnega, srednjega, višjega in visokega šolstva, izobraževanja odraslih, znanosti, raziskovanja, športa in mladine.

Še eno vprašanje imam dr. Papič: »Ali se strinjate, da odgovarjate na vprašanja potem, po razpravi na primer 3 članov Odbora?« (Da.) V redu.

Prva se je že prijavila, kolegica, gospa Alenka Jeraj.

Izvolite!

Hvala lepa za besedo.

Lepo pozdravljeni!

Jaz bi imela nekaj vprašanj. Malo bom skakala mogoče iz osnovne šole na fakultete in tako.

V koalicijsko pogodbo ste zapisali »bitka za talente« in si kot enega od ciljev zadali ustaviti beg možganov, spodbujati kroženje možganov in že sami v tem razdelku razmišljate v smislu, da mladi odhajajo predvsem zato, ker ni poskrbljeno za pogoje, ker nimajo stanovanj, predvidevam, da to pomeni, po najboljših urbanističnih praksah in krepitev univerzalno dostopnih javnih storitev, kot sta javno šolstvo in zdravstvo, da bi s tem dvignili kakovost bivanja in poskrbel, da mladi ostanejo v Sloveniji. V vseh teh letih, kar sem v politiki in kar se pogovarjamo o tem, zakaj mladi dejansko odhajajo, je pa največkrat izpostavljen kot razlog, seveda, da so plače preobremenjene in potem tudi tisti, ki, torej, imamo veliko, kot ste rekli, izobraženih ljudi, pridejo s fakultete, potem ne dobijo zaposlitve, če pa jo dobijo, je pa njihova plača, sploh tisti, ki so bolj izobraženi, precej bolj obremenjena, kot v primerljivih državah drugje.

Ravno zato je bil sprejet Zakon o dohodnini, novela Zakona o dohodnini in jaz se strinjam, da so tudi drugi pogoji pomembni, ampak tudi to je en zelo pomemben pogoje, kajne, sicer ne bomo teh ljudi obdržal tukaj. Tako da, čeprav ni z vašega področja, no, napovedal ste spremembo Zakona o dohodnini. Jaz sicer mislim, da smo s tem zelo malo razbremenil, da smo šele komaj naredil kakšen prvi korak, od tiste spremembe, da smo ukinil davek na izplačane plače leta 2008, praktično nismo v vseh teh letih nikoli nič naredil na razbremenitvi plač, to je bil prvi en, bolj tak, resen pristop in se mi zdi no, da bi bilo vseeno dobro, da se še enkrat o tem razmisli, no, ali je to res pametna odločitev, da se stvar vrne na začetek in, mimogrede, boste tudi od Evropske komisije stalno dobival v poročilih, da moramo razbremenit delo in boste nekaj morali na tem naredit, kajne. V zvezi s tem no, če želite kaj, ne vem, ali ste se že kaj potem še dodatno pogovarjal, kako bo z Zakonom o dohodnini?

Zdaj, zapisal ste v koalicijsko pogodbo, da boste v osnovnih šolah zagotovil brezplačno prehrano, potem tudi za dijake malo kasneje. Zdaj, saj veste, da smo to že imel, v času naše Vlade oziroma, ki smo jo vodil mi, pa je potem, zdaj vaša koalicijska stranka SD, to odpravila. Tako da, se boste moral dogovorit, ali to vsi podpirate, glede na to, da je bil takrat njihov glavni odgovor ali pa argument, da so to naredil, zakaj bi imel nekateri zastonj prehrano, če pa imajo dovolj sredstev, da…, njihovo stališče je bilo pač da, se, da je brezplačna prehrana za tiste z nižjimi dohodki, za starše z nižjimi dohodki, ne pa za tiste, ki si to lahko privoščijo oziroma plačajo.

To je ena stvar. Pa, ne vem zakaj je pač posebej, da bo brezplačno, torej, posebej za osnovno šolo, potem pa malo kasneje, da boste učencem in dijakom zagotovil. Se pravi, če prav razumem, bo in v osnovnih in v srednjih šolah. Potem ste napisal, da boste zagotovil učni proces, v katerem bo imel učitelj manj administrativnih obremenitev. Me zanima, kako boste to naredil? Potem pa to, kar ste omenil, matura in nacionalno preverjanje znanje. Meni se zdi, da gre ravno v zadnjih letih razmislek v drugo smer, kajne, da, če primerjamo pred leti, ko smo imel sprejemne izpite, kakšen profil smo dobil na srednje šole ali pa na fakultete. Torej na fakultetah so bili sprejemni izpiti. Zdaj se nam je pa zgodil to, da imamo res maturo, ki je merilo ali pa vrata na fakultete, pa vprašanje, če dobimo potem tisti kader, ki bi bil najboljši. Dobimo tiste, seveda, na Medicinsko fakulteto, recimo, ki so zelo pridni in dobro naredijo maturo, niso pa mogoče najboljši za zdravnika.

No, mislim, zdaj tako malo poenostavljam in vprašanje, če nismo pri nekaterih poklicih ali pa pri teh, bom rekla, se mi zdi, in pri učiteljih, recimo, tudi vsak ni za učitelja, čeprav je maturo dobro naredil, kajne, ali pa, ne vem, pravniki, zdravniki… Se mi zdi, da bi morale no, pa, dobro analizo naredit o tem, kaj smo v teh letih, odkar pač maturo imamo, ali smo dosegli to, kar smo želeli doseči s tem. Meni se zdi, da ni mogoče najboljše, no, da je, so sprejemni izpiti vseeno, so fakultete dobile potem tak kader, ki so ga lahko, bom rekla, v tisti smeri za katero se je nekdo odločil usposobili in so bili, recimo, najboljši tam, ne pa samo pač rezultat mature. In sedaj če bomo isto delali z nacionalnim preverjanjem znanja iz osnovnih šol v srednje šole ne vem, če bomo ravno dosegli to, da bomo imeli prave ljudi v pravih šolah, da bodo jutri dobri zdravniki, pravniki, učitelji in tako. Tukaj mogoče en razmislek oziroma kako si to predstavljate.

Potem za visoko šolstvo ste rekli, da si boste prizadevali za hitrejše zaključevanje študija. To me zanima, kako boste naredili.

Veliko govorite v koalicijski pogodbi, seveda, o javnem šolstvu. Normalno, javno šolstvo bo vedno hrbtenica in glavni del, to tudi mi zagovarjamo in ni nobene dileme. Smo pa seveda tudi za malo bolj konkurenčno okolje in mislim, da pač zasebne osnovne šole, srednje šole in fakultete prinašajo tudi nekaj svežine. Vi ste rekli, da bomo odprli drugim, da pridejo, pa v Evropo. Tam je to standard. Razmerje med zasebnimi in javnimi šolami je precej bolj ugodno, recimo, v evropskih državah kot pri nas, kje smo praktično na repu EU po število zasebnih šol. Med tem ko vemo, da učenci iz škofijske gimnazije ali pa katoliških gimnazij dosegajo zelo dobre rezultate na maturi, jih je veliko med zlatimi maturanti. In jaz mislim, da bi moral biti interes, da so take tudi javne šole, da dvignemo kvaliteto tudi tam, ne pa da je stalno nekje problem, da imamo katoliške šole in da so ti otroci, njihovi učenci pač tam dobri. Mi si želimo, da bi bili vsi, na vseh šolah čim boljši, da dobijo čim več znanja, da iz tega pridejo potem res talenti, uspešni podjetniki in tako naprej. Mislim, da, jaz razumem, pač imate take koalicijske partnerje tudi, ki imajo malo težav s tem zasebnim, ampak mislim, da je treba pač najti eno pravo razmerje in ravnovesje med javnim in zasebnim, tako da me v zvezi s tem zanima ali zagovarjate konkurenco ali ne. In, ali se vam zdi, da imamo, torej da je ustrezno poskrbljeno tudi za zasebne šole, ali jih imamo preveč ali jih imamo premalo. Kako to ocenjujete?

Notri ste zapisali tudi povezavo med izobraževanjem in gospodarstvom. Ko smo prebrali vaš intervju oziroma življenjepis smo videli, da imate kar nekaj izkušenj s tem. In me zanima, kako, na kakšen način boste to okrepili, ker je res zelo pomembno. Iz naših fakultet prihaja kader, ki ga gospodarstvo velikokrat ne rabi, zato imamo težave potem z zaposlitvijo teh ljudi ali pa se morajo potem usmeriti v nekaj drugega, da dobijo zaposlitev. Imamo pa področja kjer nam konstantno primanjkuje ljudi. In to obrniti malo ta voz je kar zahtevna reč. Priznam, da tudi v tej vladi nismo uspeli nekih stvari narediti, smo bili, bom rekla, bolj ambiciozni pa se vedno, torej se včasih težko stvari premaknejo, ker če so precej zabetonirane. Recimo, problem bo dovolj kadra za dolgotrajno oskrbo. Vemo pomanjkanje družinskih zdravnikov. Mi smo sedaj povečali vpis na medicinske fakultete, ampak še vedno so pa omejitve za srednje zdravstvene šole. Spet ne odgovarjamo na potrebe. Res je tudi, da veliko mladih hoče priti v Ljubljano tudi v srednjo šolo že. Nekje drugje, v Trbovljah ali pa kje je prosto, recimo, na srednji zdravstveni, ampak vsi bi bili v Ljubljani, še frizerke bi bile v Ljubljani. To moramo pač tudi nekako prepričati ljudi, da je vseeno fajno, da so tudi v svojem domačem okolju, da ni vse samo v Ljubljani tako fajn. Zanima me kaj boste tukaj naredili. Sedajle za letošnje leto je itak verjetno že pozno za šolsko leto septembra, ampak za naslednje leto je pa treba to pripraviti. Jaz tudi razumem, da sedajle ni kadra dovolj, ampak najbrž ker so potrebe velike bomo morali razmišljati tudi o tem o turnusih, da bo dopoldan in popoldan, kar sedaj praktično ni, samo to že malo opustili, čeprav ko sem pa jaz hodila na gimnazijo, smo pa imeli tako. Tako da, kaj boste v zvezi s tem naredili, se pravi, da zagotovimo in dovolj kadra za dolgotrajno oskrbo, pa pač vse te, kar rabimo v medicini oziroma na področju zdravstva. Zdaj na ministrstvu so sicer pripravili, na Ministrstvu za zdravstvo, ki sicer ni vaše, strategijo razvoja kadra, ampak seveda je ključno tukaj pa šolstvo, da pripravimo te stvari in da se pač zagotovi dovolj kapacitet izobraževalnih, da dejansko to naredimo. In v nadaljevanju, da potem vsi ti ljudje ne odidejo v Avstrijo in kam drugam. Če jih tukaj izobrazimo, za njih pač porabimo določena sredstva, potem nam pa pobegnejo, tukaj bo treba najti en pameten recept, saj vam ga ne znam povedati, ga boste morali vi poiskat. Napisali ste tudi, da bomo zmanjšali torej učne programe. Veliko vemo, da je balasta, ogromno informacij, pa mogoče manj pa ene logike, pa tako naprej. Me zanima, kaj boste in na kakšen način se boste tega lotili. Jaz mislim, da je bil zdajle Covid prav en tak dober čas, ko bi lahko, ker so učitelji bili sami prisiljeni že črtat tisto, kar je manj pomembno, ker enostavno niso mogli vsega odpredavat na daljavo, da se pač to, kar se je zdaj izkazalo v tem času, nekako izkoristi in da se na ta način zmanjša, sploh na račun športa, kjer ste rekli, da bi bilo več športa v šolah. To je bilo tudi v našem programu in seveda to pozdravljamo in smo prepričani, da bi bilo to dobro. Tam, kjer pa zapišete, kaj vse bomo, katere kompetence bomo razvijali skozi vzgojno-izobraževalni proces, se o vsem tem strinjam, inovativnost, kreativnost, umetniško izražanje. Mislim pa, da manjka malo podjetništvo. Mi smo dali že pred leti v osnovno šolo v cilje osnove podjetništva. Jaz mislim, da moramo mlade malo tudi teh osnovnih stvari naučit, ker vseeno je še največ ali pa veliko espejev kasneje in tako in je treba mlade malo v tem smislu tudi, bom rekla, opolnomočit, da se pač tega ne bojijo in da se tega lotijo. Pa še vaše mnenje o poklicnem izobraževanju, vajeniškem sistemu. Vemo, danes ne dobiš mizarja, keramičarja, vodovodarja. Vse smo naredili iz poklicnih šol same gimnazije in zdaj imamo gimnazij ogromno, gimnazijcev ogromno, nimamo pa teh poklicev, ki so, ne vem, 3 plus 2 ali pa to, kar so lahko zelo hitro v bistvu na trgu in praktično tudi poskrbijo zase in začnejo čim prej potem tudi plačevat davke, da ne govorim natakarji in podobno. Tako da me zanima, kaj na tem področju mislite narediti. Kadrovske štipendije so, ampak se nekako ta sistem ne obnese. Jaz ne vem, niti štipendije več niso zanimive za te otroke ali kako. Treba je mogoče še kakšen korak naprej, da je potem tudi že zagotovljena zaposlitev ali pa kaj podobnega.

Toliko, hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Zdaj pa dajem besedo kolegu Robertu Janevu.

Izvolite.

En lep pozdrav. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, gospod kandidat za ministra.

Jaz bi se pa mogoče najprej obrnil za kakšne 2 leti nazaj, namreč zadnji 2 leti smo imeli zdravstveno krizo, ki je zelo vplivala tudi na potek šolanja. In v tej luči bi želel izpostaviti pomembnost avtonomije učiteljev. V predvolilnem času je sindikat vzgoje in izobraževanja naslovil na stranke in liste, ki so takrat kandidirale na državnozborskih, vprašanja, ki so bila vezana na strokovne zahteve. Zato me zanima vaše stališče do te odprte stavke trenutno še in do njihovih zahtev. To. Drugo, kar je, pa se nam je zdaj tudi v tem času pojavila še ena zadeva, in sicer poznamo že šolanje na domu. To je tisto, ko se pač začne že pred šolskim letom

Magnetogram je v pisanju....!!!

Hvala tudi vam. Zdaj dajem besedo kolegici Tatjani Greif.

Spoštovani kandidat za ministra, dr. Papič, za časa zadnje COVID epidemije je šolski sistem pod ministrico dr. Kustec dobesedno skrahiral. Šolski mladini sta bili ukradeni dve leti šolanja, znanja in razvoja. Skoraj dve leti. Neustrezna rešitev šolanja na daljavo je pri šolajočih se otrocih in mladih pustila dolgoročne posledice, ki jih bomo težko sanirali. V koalicijski pogodbi smo se dogovorili za pripravo načrta za odpravo škodljivih posledic epidemije na otroke in mladostnike za nevtralizacijo izobraževalnih mankov, ki so nastali tekom tega časa, tega obdobja za pomoč mladostnikom po epidemiji in zagotovili tudi materialne in kadrovske vire za vse te naloge. Prav tako smo se zavezali za spodbujanje gibalnih dejavnosti otrok in mladostnikov, ki so pravzaprav ravno tako doživeli veliko škodo v tem obdobju. Dr. Papič, kakšni so vaši načrti odpravljanja posledic dolgotrajnega šolanja na daljavo. Kakšno rešitev šolanja na daljavo predvidevate za primer, da se recimo epidemične ali podobne krizne razmere ponovijo. Katere konkretne rešitve predvidevate in v kakšnem časovnem okvirju? Hvala.

Hvala tudi vam. Smo že tri, tako da bi prosila dr. Papiča, da podate odgovore. Hvala lepa.

Bom, kakor sem si uspel zapisati. Šel kar po vrsti. Bitka za talente, beg možganov, seveda poznam situacija na univerzitetnem nivoju. Ne bi ocenil, da je alarmantno situacija glede bega. Alarmantno je to, da nam grejo najboljši. Sicer, mogoče, po številu jih ni veliko, ampak so pa res najboljši. Gotovo je seveda je zdaj veliko vprašanje kako zadržati mlade v Sloveniji. Osnovni koncept je seveda ta, mogoče niso plače največji problem, ampak zagotavljanje nekih stimulativnih pogojev za delo. Recimo, če samo pogledamo razmere na visokošolskih ustanovah, na univerzah, na inštitutih, imamo danes hude težave pri pridobivanju kandidatov tudi za mesta mladih raziskovalcev. Tukaj seveda je eno področje povezano s plačnim sistemom in tukaj seveda je predvideno, da bomo pogledali kako se ta skupina mladih lahko ustrezno naslovi z boljšimi pogoji, ker enostavno, če ne dobivamo svežih oziroma mladih na univerze, to je najpomembnejši vir, potem seveda to na dolgi rok to nikamor ne pelje. Na dolgi rok bomo ostali brez ustreznega kadra na najvišjem nivoju in to gotovo ni dobro. Posebej bi izpostavil področje medicine. Zaradi teh različnih plačnih razredov dejansko sploh nimamo več stimulacije, da bi privabili mlade na medicinsko fakulteto, eno ali pa drugo v Mariboru, ker so seveda že plače v zdravstvenem sistemu višje, kot so plače v samem šolstvu. Gotovo se zavedam tega problem. Recimo tudi problem pri zdravstvenem osebju. Še kot rektor nisem mogel razložiti in tudi nisem nikoli dobrega pojasnila dobil, zakaj morajo plačevati zdravstvene fakultete zdravstvenim ustanovam posebne zneske, samo zato, da naši študentje opravijo klinično prakso, obvezno prakso v teh ustanovah. Omenjali ste tudi prej zdravnike. Povečanje vpisa na medicinski fakulteti kot področje, kjer je res drastično stanje. Jaz sem takrat, to je bilo kakšno dobro leto nazaj, seveda soglašal s tem, da imamo premalo zdravnikov, ampak s tem, da bomo samo povečali število vpisanih na medicinsko fakulteto ne bomo dosti naredili. Sami ste omenili, da nam bežijo čez mejo, se pravi to je isto, kot če vam puša posoda in namesto, da bi zamašili, samo povečate dotok vode. Celo vrsto sistemskih ukrepov je treba sprejeti. Preden bomo uspeli zagotoviti več kadra na določenih področjih. Zato sem jaz takrat pri medicinski fakulteti je glavni problem, da nimajo prostora. Že zdaj sedijo na stopnicah, praktično v prvem letniku in bilo je potem načeloma nekako soglasno, da je treba zgraditi nove prostore za medicinsko fakulteto. Pa tudi s tem še ni problem rešen. Treba je zagotoviti dovolj veliko število mest v zdravstvenih ustanovah, za klinično prakso. Mentorje, na Univerzitetnem kliničnem centru, v drugih ustanovah. Se pravi imamo precej sistemskih težav, ki se ne dajo rešiti z enostavnim povečanjem vpisa na določene fakultete. Sam prihajam s Fakultete za elektrotehniko. Poglejte, mi lahko povečamo vpis, smo ga imeli že dvakrat večjega, kot ga imamo danes. Ampak ni interesa, ne dobimo dovolj dobrih dijakinj, dijakov, ki bi želeli študirati to področje. Se pravi, na eni strani imamo medicino, kjer je seveda zelo velik interes, trikrat, štirikrat večji interes kot je prostih mest in na drugi strani imamo področja, kjer so prosta mesta ali pa jih je dovolj, lahko bi jih tudi povečali, če bi bil interes, pa ni zadosti mladih, ki bi se odločili za te študije. Seveda omenjam tehniko, prvo področje je seveda, domači potencial, če tako rečem. Vedno se sprašujemo kako povečati delež deklet, ki bi se vpisala tudi na taka področja. Sprašujemo se zakaj ne bi bolj odprli Slovenijo za študente za tujine. Zanimivo je bilo, da ravno v tistem obdobju, ko smo po eni strani povečevali vpisne številke, na drugi strani zaostrujemo zakonodajo glede vstopov študentov v Slovenijo. Se pravi, razumem problem ampak ne da se ga z enostranskimi ukrepi rešiti, ker je cel kup drugih problemov še zadaj. Se pravi sistemsko je treba pogledati in zelo dobro poznati celotno problematiko. Tako, da že glede vpisnih številk so popolnoma različni pogoji. Se pravi medicina ogromen interes, nimamo sposobnosti procesiranja, oziroma izvajanja pedagoškega procesa na pravi način. In pa druga področja, kjer pa tega interesa ni. Računalništvo, poglejte v globalnem svetu živimo. Naši kadri, tudi mladi asistenti na Fakulteti za računalništvo in informatiko brez težav dobijo plačo nekaj kratnik tega kar imajo tukaj in delajo od doma. Živijo doma, ni jim treba nikamor. Prav to so te globalne spremembe in če ne bomo delovali v smeri, da bomo s tem znanjem, ki ga še uspemo kreirati v hudi mednarodni konkurenci, zagotavljali pogoje, recimo bom zdaj direktno omenil v gospodarstvu z višjo dodano vrednostjo, z bolj atraktivnimi delovnimi mesti, potem seveda bomo še naprej izobraževali za druge. Recimo, podatek samo en študent medicine, pa mogoče pavšalna ocena, nas stane 200.000 eur ali še več. In seveda, ki zapusti to državo seveda prispeva k razvoju neke druge države. Je precej sistemskih stvari, še enkrat poudarjam, jaz nisem pristaš enostranskih ukrepov, ker običajno ne dajo pravih rezultatov. Sistemski ukrepi zahtevajo pa malo več časa. Jaz sem govoril z dekanom Medicinske fakultete. Pred leti so isto jih nekako prepričali, da morajo povečati vpisne številke, isto so jim obljubili, da bojo zgradili nove zmogljivosti. Oni so seveda vpisne številke povečali, ostalo se ni zgodilo in potem so morali speljati celo generacijo študentov v teh slabih razmerah do diplome. Zato seveda je bilo tudi nekaj skepse pri tem. Omenjali ste potem tudi brezplačno prehrano. Seveda, jaz ne vem, slišal sem tudi nek pomislek glede metanja hrane stran in tako dalje. Jaz malo težko to razumem. Če gledamo iz domačega gospodinjstva, bi rekel, da najbrž kupimo toliko hrane, kolikor jo porabimo. Če se nam pa zgodi, da se nam kaj pokvari pa to ne počnemo vsak dan ampak seveda ustrezno prilagodimo, da ne mečemo hrane stran. Naš koncept je bil želja brezplačno. Tudi šolstvo je brezplačno. In to je samo nadaljevanje tega koncepta. Pa bi tudi lahko rekli, saj nekdo pa lahko plača tudi osnovno šolanje, v tem smislu. Manj administrativnih obremenitev. To pomeni, več kadra, spreminjanje standardov glede količine opravljenega dela na učitelja in tako dalje. Spet povezano s finančnimi sredstvi.

Omenjali ste maturo, nacionalno preverjanje znanja. Poglejte, jaz prihajam iz visokošolskega prostora. Ja, za nas bi bilo mogoče bolje, da bi sami organizirali sprejemne izpite. Ampak vedno so nam govorili, če se dijaki, malo bom sarkastičen, cel četrti letnik pripravljajo na maturo, potem se bojo celo poletje pripravljali na sprejemne izpite, nekje je treba to razbremeniti. Povem vam zgodbo, da sem, ko sem bil na fakulteti vpeljal nek preizkus znanja pri prehodu iz prve na drugo stopnjo. Sem rekel, osnovni pogoj pri tem preizkusu bo to, da se vam ne bo treba učiti. In potem me niso razumeli. Sem rekel, če ste zaključili prvo stopnjo in ste dobili diplomo, pomeni, da ste se nekaj naučili. In če vas nekdo ob polnoči zbudi in vas nekaj vpraša iz vašega področja, kjer ste se izobraževali predvidevam, da boste znali odgovoriti na taka vprašanja. Mi smo pripeljali naše dijake in študente do tega brezglavega nabiranja znanja. Dobil sem takrat občutek, da če nekomu ne daš na mizo tak pok knjig, da se pripravi za nek izpit, preizkus, je izgubljen, ker ne ve kaj naj se nauči. Če ima pa cel kup knjig, pa sami vemo, da ne vem kakšne metode imamo za absorpcijo take količine gradiva, da to seveda težko absorbirati. Se pravi, ja mogoče bi bilo smiselno. Ampak to je treba narediti po celotni vertikali potem. Preizkusi znanja, seveda preizkuse znanja imamo pri preizkusu nadarjenosti. Ostalo pa ne. Tudi druge zadeve so. Kaj so pogoji, da se lahko sploh vpišeš na določeno področje. Potem na fakulteti, kakšna je potrebna predhodna izobrazba.

Zaključevanje študija, hitrost zaključevanja študija. Jaz si želim oziroma bi si želel, sami ste tudi omenili, da imamo paradoks. Po eni strani mladi ne mladi ne želijo štipendij kadrovskih, po drugi strani je pa eden glavnih razlogov, da nekdo študira dlje, da pač ima težke materialne razmere in da mora vmes delati. Želja bi bila seveda ta, da mladi lahko normalno študirajo in imajo ustrezne materialne pogoje, kar jaz mislim, da je štipendija najbolj primeren mehanizem. Da to pridobiš. Zanimivo je tudi, sem spraševal, v zadnjih letnikih ali še kdo nima štipendije kadrovske. Potem, večina jih je imela, trije ali štirje so pa rekli, nimamo ampak jih tudi ne želimo. Zakaj, zato da ostane svoboden neodvisen, da si potem prosto izbira kaj bo počel takoj ko zaključi študij. Se pravi, so zanimivi vzorci, mogoče jaz tudi nisem več med najmlajšimi, ampak mladi prihajajo z novimi načini, tukaj vidimo imamo tudi mlajše kolegice, in vse to moramo ustrezno upoštevati pri teh zgodbah.

Povezave z gospodarstvom. Ja, jaz sem na fakulteti vedno govoril, zdaj odvisno spet od področja, za našo fakulteto sem se jaz bal, da mogoče preveč sodelujemo z gospodarstvom. Zato ker je bila večina denarja, ki je prišla na fakulteto je že presegala 50 % tistega kar smo dobili iz proračuna za pedagoško delo. Se pravi odvisno od področja. Jaz sem tudi, ko sem nastopil funkcijo rektorja, razumem, da so različna področja. Humanistika, družboslovje, naravoslovje, tehnika, umetnost, šport, medicina in tako dalje. Poglejte, že ogromna razlika v dojemanju ali pa sploh pojmovanju znanosti je med naravoslovjem in tehniko. Naravoslovci so predvsem delujejo na področju temeljne, bazične znanosti, ki želi svoj ustvarjalni mir, želijo imeti ustrezne pogoje in to akademsko svobodo, da raziskujejo. Koncept tehnika je že v osnovi aplikativnost, se pravi uporaba bazičnega znanja v nekih praktičnih zadevah. Se pravi tukaj ne moremo univerzalno naslavljati zadevo za vse enako. Daleč od tega. Kot rečeno, na nekaterih področjih imamo očitno tega še preveč.

Če grem na avtonomijo učiteljev. Stavka, na splošno, poglejte jaz mislim, da bo prva stvar, ki jo bomo morali se lotiti, sestanek s sindikati. Določene zahteve poznam, celotno to problematiko bi razdelil na dva dela. Eno so urgentne stvari, ki jih mogoče lahko uredimo takoj. So različne zahteve. Eno je seveda nasičenje od spodaj, ker smo blizu minimalne plače in seveda potem pridejo tiste najnižje plače že v rang, v končni fazi lahko tudi naših mladih raziskovalcev in pa na drugi strani, spet smo nasičenju pri najvišjih plačnih razredih, zato ker je tam omejeno. Imamo težave v J skupini. Se pravi pri administrativnem osebju. Mislim, da bi to lahko rešili, če bi v kolektivni pogodbi povečali nabor poklicev z višjimi plačnimi razredi. Ne gre več samo za informatike, mi ne dobimo več informatikov, IKT kadra na univerzah. Včeraj sem govoril s kolegi z inštitutov, drastično ne dobijo več računovodij. Vodij računovodskih služb, zaradi vsega tega. In seveda kolektivna pogodba omogoči, da se poveča nabor teh poklicev z višjimi plačnimi razredi in take ukrepe lahko relativno hitro naslavljamo. Glavni problem so pa gotovo plačni razredi oziroma celotni plačni sistem. To pa mislim, da bomo morali reševati skupaj, z Ministrstvom za javno upravo in ta postopek bo pa gotovo trajal precej dlje.

Potem šolanje na domu, šolanje na daljavo, ta zapis v koalicijski pogodbi se seveda nanaša na to, da moramo zagotavljati enake standarde za en, drugi, tretji, kakršenkoli način šolanja. Moramo zagotavljati enake standarde. To je osnovno izhodišče. Spraševali ste o posledicah COVID-a. Prej sem omenil, imam osebne izkušnje kako je zgledalo takrat. Nismo se zavedali na začetku kaj sledi. Kot rečem, kot sem rekel, reševali smo zgodbo v prvem trenutku, tako da smo sploh vzpostavili nek pouk. Kasneje se je izkazalo, da ta zaprtost, predvsem za mlajše, bodimo iskreni, tudi pri zaposlenih so posledice. Da je ta zaprtost šol pustila svoje posledice. Vem, da poteka več analiz. Pedagoški inštitut, omenjal sem prej pedagoške fakultete univerz izvaja te analize. Se pravi, prvi korak je, da naredimo analizo, kakšne so posledice in pa seveda potem sledijo ukrepi. Se pravi, najprej natančno proučiti. Omenili smo prej, da je najbrž eden ključnih elementov povečanje gibalne aktivnosti, če lahko tako rečem že v času pouka, dobesedno med odmori in tako dalje. Prepuščam to področje strokovnjakom, strokovnjaki bodo povedali kako lahko to naredimo. Kot vem je v preteklosti že potekal projekt zdrav življenjski slog in take mehanizme lahko vpeljemo ponovno. Glede EKT, eno je problem posledic, drugo je problem priprave na morebitni novi val. Treba je preveriti kakšno je stanje glede IKT opreme na vseh šolah, tudi na univerzah in seveda ustrezno pripraviti, če še kaj manjka. Delati moramo na področju priprave učiteljev, da znajo prepoznati določene psihosocialne motnje pri otrocih. To ni trivialna stvar in seveda to zahteva tudi ustrezno izobraževanje naših učiteljev na pedagoških fakultetah. Pregledati je treba normative za svetovalne službe. Tukaj smo najbrž tudi v nasičenju in tudi to bo treba ustrezno nasloviti. In pa še nazadnje, da ne bomo pozabili na učitelje. Delujejo tukaj v tej zgodbi, kot vsemogočni, skrbijo za vse, kdo bo poskrbel za njih. Se pravi, tudi to je pomembno področje. Podobne razmere so seveda na univerzi, da ne bo kdo razmišljal v smislu, da tam ni težav. Osnovni koncept, ki ga želim poudariti, seveda odvisno kaj se bo zgodilo jeseni. Upajmo, da ne bo najhujša oblika vala, upajmo, da je ne bo, če smo iskreni. Ampak izhajamo iz tega, da morajo biti šole, univerze, zadnje, med zadnjimi, ki se bodo zapisale. Med zadnjimi, ne pa med prvimi, to kot je bilo. Tudi moram reči, da so bili študentje precej ogorčeni nad obtožbami, da so oni eni glavnih krivcev za širjenje okužb v času COVID-a. Po eni strani, po drugi strani sem pa prosil na ministrstvo, če bi lahko vsaj trije študentje bili na fakulteti, prepoved je bila, tudi prag fakultete ni smel prestopiti en študent. In stale so nam laboratorijske vaje, seveda se je dalo marsikaj na daljavo narediti ampak tisto kar zahteva fizično prisotnost študentov, klinične vaje se najbrž ne opravljajo na daljavo. Tudi na področju tehnike, naravoslovja je cel kup laboratorijski vaj, ki se ne morejo opraviti na daljavo. In takrat sem prosil vsaj skupino petih študentov mi pustite, da pridejo in bomo cele vikende, cele dneve se izmenjavali, samo da pedagoški proces ne stoji. Se pravi, imamo ogromno izkušenj. Ne želim kritizirati za nazaj, vem, da je lažje biti pameten po tistem, ko se nekaj zgodi, kot pa prej. Vem, kako je zgledalo, mi smo bili kot univerza prvi, mi smo v bistvu v začetku sami zaprli univerzo, preden se je vlada sploh kakorkoli organizirala ali pa prejšnja ali pa naslednja. In na podlagi vseh teh izkušenj, na podlagi te skupine, ki bo delovala v okviru Ministrstva za zdravje seveda pričakujemo profesionalen nabor ukrepov in pa zagovarjamo oziroma zdaj tudi vemo, da ni samo medicinski aspekt, sama okužba oziroma sami virusi, da ni samo problem tehnologije, IKT-ja, ampak da imamo cel kup drugih spektrov, ki morajo druge stroke jih obravnavati. In tej temi morajo biti interdisciplinarni, ne pa več samo z določenih strokovnih področij. Mislim, da sem nekako pokril.