Dober dan, dobro jutro!

Vse članice in člane Odbora za kulturo, vabljene in ostale prisotne lepo pozdravljam. Začenjam 16. sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da je zadržana in se seje ne more udeležiti poslanka Anja Bah Žibert. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora pa s pooblastili sodelujejo: poslanko Tamaro Vonta, Tamara Vonta nadomešča poslanca Gašperja Ovnika, poslanko Alenko Jeraj nadomešča Andrej Poglajen, poslanca Dušana Stojanoviča nadomešča Jožica Derganc in poslanko Lucijo Tacer … Saro Žibert nadomešča poslanka Lucija Tacer. Tako.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem: 1. točka - Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, skrajšani postopek in 2. točka - Razno.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O URESNIČEVANJU JAVNEGA INTERESA ZA KULTURO, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada s predlogom za obravnavo po skrajšanem postopku.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na 111. redni seji 6. decembra lani sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora: predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za izobraževanje, kulturo in znanost, šport in mladino in vloženi amandmaji poslanskih skupin Svoboda, Socialni demokrati in Levica.

Vabljeni na sejo so bili: Ministrstvo za kulturo, Državni svet, Zakonodajno-pravna služba. In pa dodatno vabljeni so bili, dodatno vabljeni so bili: Miha Blažič (Zasuk - Sindikat za ustvarjalnost in kulturo), Mitja Šuštar (Glosa - Sindikat narave in kulture Slovenije), namesto njega prihaja Denis Miklavčič (Glosa - Sindikat narave in kulture Slovenije), Branimir Štrukelj (Sviz - Sindikat vzgoje in izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Eva Matjaž (Poligon Kreativni center) in Andraž Mali, predstavnik Cedre - center za družbeno raziskovanje. Rok za vlaganje amandmajev k predlogu zakona je bil 9. 1. 2025. Amandmaje so vložile koalicijske poslanske skupine. Prejeli smo tudi predlog amandmaja za amandma odbora k 1. členu.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo na podlagi 126. člena Poslovnika Državnega zbora opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo Državnemu sekretarju na Ministrstvu za kulturo, magistru Marku Rusjanu, prosim.

Najlepša hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem zbranim!

Naj vam izkoristim to priliko, da želim vsem srečno novo leto, tudi če smo že malo že globoko v tem novem letu 2025, ampak vseeno mislim, da rabimo vsi čim več dobrih želja v teh časih, da naredimo čim več dobrega, skupno za vse prebivalce naše države.

Zdaj bom poskušal zelo na kratko predstaviti to dopolnitev Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, kjer gre dejansko za en dodaten člen. Gre za bolj podrobnejšo ureditev že sedaj obstoječe ureditve in ta pa je, da javni zavod, kadar sklepa, kadar sklepa pogodbe oziroma angažira samozaposlene v kulturi in mora tudi zagotoviti primerno, primerljivo plačilo za delo, ki je primerljivo s plačilom, ki ga dobijo zaposleni v javnem sektorju oziroma v tistem javnem zavodu, na enakem primerljivem delovnem mestu. Ker je ta člen, ni, ne dovolj natančno opredeli kaj bi to, koliko dejansko je ta višina, ki bi bila ustrezna za pravično plačilo oziroma primerljivo plačilo in so tudi javni zavodi tukaj znašli, se tudi sami v dilemah, koliko je to primerno, smo se odločili na Ministrstvu za kulturo, da predlagamo način s tem členom, način kolektivne, kolektivnega urejanja tega plačila, in sicer tako, da bo preko vladne uredbe to, ta minimalna in izhodiščna plačila tudi določena. Zdaj, jaz bi mogoče za začetek celih malo še par besed o samem statusu samozaposlenih v kulturi oziroma kaj to dejansko pomeni, ker čeprav se to dostikrat v javnosti pojavlja kljub temu ni, ni tako natančno poznan ta pojem oziroma ta status in tudi prihaja bolj mogoče kdaj tudi do izkrivljenega dojemanja, kaj dejansko samozaposleni v kulturi so in kaj počnejo. Samozaposleni v kulturi so poleg, so eden od temeljev kulturnega sistema Slovenije, poleg na primer javnih zavodov v kulturi, pa nevladnih organizacij, ki delujejo v kulturi, pa seveda tudi ljubiteljska dejavnost na področju kulture. To so umetniki, večinoma, tukaj gre za slikarja, plastično povem, za slikarje, režiserje, pisatelje, prevajalce, igralce, pevce, pa tudi druge, tudi podporne poklice, ki so vezani na izvajanje umetniških del oziroma programa, tako v javnih zavodih kot tako tudi nevladnih organizacij, kot / nerazumljivo/ organizacij, pa tudi če samostojno organizirajo in producirajo zadeve.

Ta krovni zakon, ki ga danes dopolnjujemo, jih uvršča, umešča v sfero javnega interesa v kulturi. Na podlagi tega javnega interesa v kulturi, se jim tudi podeljuje ta status. Status pomeni, da ga ne dobiš, ker se sam, ker tako kot pri, na primer pri samostojnih podjetnikih, kjer se ti registriraš in se potem opravljaš dejavnost, ampak je samostojni kulturi mora dokazovati z vlogo na Ministrstvu za kulturo, mora dokazovati svoje umetniške dosežke v preteklosti in reference in na podlagi tega, presoje strokovne skupine za strokovne komisije Ministrstva za kulturo za posamezno področje umetnosti, potem predlaga ministrici, da podeli oziroma ministru, da podeli ta status. Tako, da gre zelo regulirano z regulirano delo oziroma status. Hkrati pa imajo še eno posebnost, da na podlagi tega statusa pa je samo kulturi za razliko od samostojnih podjetnikov ne more zaposlovati drugih oseb. Se pravi, da je to eksplicitno personalno, ta status je personalno vezan na njegove dosežke. Na podlagi tega statusa so upravičeni do kandidiranja, različne spodbude. Imamo projekt, imamo v okviru ministrstva, so to štipendije, državne štipendije. Lahko kandidirajo s kulturnimi projekti. Imajo upravičeni do enkratnega nadomestila z zadržanostjo dela zaradi bolezni in še nekatere druge. Najpomembnejša pa je ta, da lahko tudi kandidirajo in pridobijo tudi pravico do plačevanja prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Zakaj so te, vse te ugodnosti temu statusu, mislim ugodnosti, zakaj država podpira ta status in tudi poskuša čim bolj jim olajšati delo in je zato, ker je širši ekonomski socialni status izrazito neugoden, kar je pač posledica 30-letnega razvoja v naši državi. Tudi trg na področju umetnosti je zelo majhen ali pa ga ni na določenih umetnosti, tako da je tukaj, samozaposleni v kulturi so dostikrat večino ali pa v pretežni meri tudi vezani na izvajanje svojega poklica v sodelovanju z javnimi zavodi. Tukaj pa preidemo na ključno današnje vprašanje in to je, zakaj smo se odločili, da dopolnimo zakon. Samozaposleni v kulturi že po naravi svojega dela veliko delujejo samostojno, niso del neke organizacije in tudi težje uveljavljajo svoje pravice, se pravi, pravico do poštenega plačila oziroma pravičnega plačila samostojno, in težje se povezujejo v sindikate. Kolektivna organizacija za pogajanja z delodajalci. Z namenom za to smo se odločili, da ta problem oziroma, da zagotovimo resnično primerljivo plačilo, se pravi, to gre za izhodiščno glede na plačni razred v javnem sektorju za določeno delovno mesto, se pravi, če imamo igralca, določenega v katalogu delovnih mest v javnem sektorju, potem se orientiramo na njegov plačni razred in potem poskušamo priti do ustrezne višine plačila. Ker pa ni možno samo upoštevati višino dejanskega plačila v javnem, višine plačila dela v javnem sektorju, ne moremo kar preslikati, je potrebno z uredbo, ki jo bo Vlada sprejela na podlagi te zakonske podlage, na podlagi količnika in posebne metodologije obtežila to višino plačila in s tem zagotovila primerljivo plačilo. Pri tem, to bo, mi ga imenujemo to obtežitveni faktor, ta bo predstavljal stroške, se pravi, bo vključeval stroške, ki jih imajo samozaposleni v kulturi pri zagotavljanju svojih delovnih pogojev, na primer, za razliko od zaposlenih v javnem sektorju, samozaposlenih v kulturi nima opreme in nima pisarne in tako. V bistvu so v bistvu stroški, ki nastajajo, ki so izvzeti oziroma jih zdaj mi vključujemo v to primerljiva plačila, tako da v bistvu se to upošteva. Zakon pa tako določa minimalno začetno višino plačila, s katero se zagotavlja primerno plačilo tudi za plačilo manjšega oseba oziroma krajšega trajanja. Prihaja tudi, imamo primere na določenih področjih umetnosti, kjer v bistvu je težko časovno opredeliti opravljeno delo na primer. Tako da tukaj se potem tudi predvideva drugačna ureditev. Višina minimalnega plačila se bi po zakonu usklajevala enkrat letno, se pravi odvisno od gibanja plač v javnem sektorju. O uredbi pa bo potem tudi urejena oziroma bo vključevala tudi shemo primerljivih delovnih mest med samozaposlenimi in javnimi uslužbenci, višino obtožilneganega faktorja in začetno višino plačila. Se pravi, da bo podobno, bo jasno ta, ne bom rekel zdaj preverba, ampak na katero delovno mesto je vezano kakšno plačilo. Pred sprejemom, Vlada bo morala pred sprejemanjem in spreminjanjem uredbe pridobiti mnenje reprezentativnih sindikatov v kulturi, s čimer zagotavljamo ustrezno zastopanje delavskih pravic in socialnega dialoga. Tukaj za konec bi rekel, da ne bom predolg, pa bomo še pol seveda na voljo za pojasnila, skupaj z mojimi kolegico in kolegom iz Ministrstva za kulturo, gre za mogoče eno tako bolj tudi pionirsko delo na tem področju, ker pač poskušamo urediti plačilo prekarno zaposlenih, da /nerazumljivo/ neka minimalna plačila. Tukaj smo se mi pri pripravi te rešitve tudi zgledovali vsaj delno po rešitvi za študentsko delo, kjer je tudi določeno, Vlada določa minimalno plačilo in s tem poskušamo tudi dati en signal oziroma prvi korak tudi za mogoče urejanje področja plačila ostalih prekarnih delavcev v drugih resorjih. Seveda ne na nek način, ampak da se pokaže kako zagotoviti tistim, ki so, ki niso vključeni v kolektivne pogodbe, da se jim na ta način zagotovi neko pošteno plačilo, kar pa mislim, da je tudi cilj vseh nas, ki smo v tej sobi, da se to tudi za vsako delo, ki je narejeno, tudi pošteno plača. Hvala.

Hvala.

Besedo sedaj dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Lenči Arko Fabjan, prosim.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je v svojem mnenju uvodoma opozorila, glede na to da je bilo tudi iz uvodne predstavitve razvidno, da gre za dopolnitev že uveljavljene ureditve, da ni razvidno razmerje med predlagano ureditvijo in veljavno ureditvijo. Veljavna ureditev namreč naslavlja zgolj javne zavode, predlagana dodaja k temu še javne agencije, ob tem pa na primer izpušča javne sklade, ki so po uveljavljeni ureditvi enako kot agencije, ustanovljene za izvajanje posamičnih nalog s področja kulture. Razlogi za tovrstno različno obravnavo niso razvidni.

Nadalje smo opozorili, na načelo jasnosti in določnosti, ki izhaja iz 2. člena Ustave. S tega vidika mnenje opozarja, da je edino v naslovu člena uporabljena opredelitev minimalno plačilo, po vsebini pa nato člen ureja minimalno urno postavko. So še nadaljnje različne opredelitve in vsebine oziroma potem razlike med temi različnimi opredelitvami niso jasne. Tako je na primer minimalna urna postavka opredeljena, da je to zmnožek obtežitvenega faktorja in neto urna postavka. Kaj je neto urna postavka ni podrobneje opredeljeno. Prav tako zakon uporablja opredelitev začetna višina plačila. V zvezi z njo določa, da je to predmet podrobnejšega podzakonskega urejanja, vendar zakon te opredelitve z vsebino ne napolni. To je pomembno še posebej zaradi tega, ker mora za posamezni podzakonski predpis že iz zakona jasno izhajati vsebinski okvir za podrobnejše podzakonsko urejanje. In te pripombe tukaj predstavljene na primer vloženi amandma ne upošteva. Upošteva na primer pripombo, da je treba pristojnemu ministru določiti rok za izdajo predpisa, pri tem za razliko od primerljivih pooblastilnih določb tudi opredeljuje, da iz vrsto akta, to je odredba, zakaj je v tem primeru določena odredba, ni jasno, ker se na primer z odredbo določajo ukrepi, ki imajo splošen pomen. Če primerjalno pogledamo tovrstne uskladitvene akte, vidimo na primer, da se dohodninska lestvica usklajuje s pravilnikom o določitvi usklajenih zneskov olajšav, socialni transferji se na primer usklajujejo s sklepom. Dodatno bi pa še povedala glede na to, da je zdaj ta upoštevana pripomba, da rok za izdajo akta ministra ni določen, določen je dvomesečni rok ob tem, da je za vlado določen šestmesečni rok, se pravi, to je osem mesecev roka za izdajo podzakonskih predpisov, da to dejansko pomeni, da se bo ureditev lahko začela uporabljati šele enkrat oktobra. To poudarjam zato, ker je bila tudi naša pripomba podana vezano na to, da bi bilo morebiti treba razlikovati med začetkom uveljavitve zakona in začetkom njegove uporabe. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj bi pa dala besedo predstavnici Državnega sveta doktor Branki Kalenić Ramšak. Prosim.

Hvala lepa.

Lep pozdrav vsem!

Komisija Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino je na 23. seji 8. januarja letos obravnavala Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Komisija predlog zakona podpira, saj se s predlogom zakona vzpostavlja pravna podlaga za izboljšanje socialne varnosti in enakopravnejšo obravnavo samozaposlenih v kulturi ter se uresničuje zaveza iz 82.b člena veljavnega zakona, ki narekuje primerljivo plačilo samozaposlenih v kulturi z uslužbenci v javnem sektorju oziroma primerljivim delovnim mestom določenim s kolektivno pogodbo primerljive dejavnosti.

Kljub temu pa komisija opozarja na nekaj stvari, na nekaj problemov. Mi smo ravno tako opozorili na mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, nam je bilo pa potem pojasnjeno, da so določeni amandmaji že pripravljeni, ki naj bi sledili tem pripombam. Komisija tudi ocenjuje, da kljub spodbudnemu cilju, ki mu sledi predlog zakona, predlagana rešitev ne bo zmanjšala razkoraka med tistimi samozaposlenimi, ki delajo v nevladnem sektorju in tistimi, ki delajo v javnem sektorju, oziroma ga bo še povečala. S predlagano rešitvijo bodo namreč pridobili le samozaposleni, ki pogodbeno delajo v javnih zavodih oziroma agencijah. Komisija opozarja na tiste samozaposlene, ki v določenih umetniških oziroma lokalnih okoljih nimajo možnosti skleniti pogodb z javnimi kulturnimi ustanovami, ker ta, ker ta ne obstajajo oziroma niso bila ustanovljena. Poleg tega se glede izenačevanja položaja samozaposlenih z drugimi zaposlenimi v sistemu kulture zdi, da Vlada podpira izključno le javni sektor, ostali kulturni sektorji, kjer javne ustanove ne obstajajo in delujejo v okviru zasebnih pobud, pa so prepuščeni mehanizmom javnih razpisov, kjer konkurirajo za programska oziroma projektna sredstva. V prid primerljivosti položaja samozaposlenih bi veljalo razmisliti o nadgradnji sistema vsaj na primer pri vzpostavitvi enakih pogojev pri izvajanju programov tako za samozaposlene v kulturi kot za kulturne javne zavode. Komisija opozarja tudi na predlog amandmaja k 1. členu predloga zakona, ki ga podpirajo SVIZ, sindikat Glose in Zasuk - sindikat za ustvarjalnost in kulturo, v katerem predlagajo dopolnitev, in sicer, da naročnik javni zavod oziroma javna agencija izvajalcem storitev, ki niso samozaposleni v kulturi za opravljeno delo s področja kulture ne sme plačati manj, kot bo za istovrstno delo določeno v napovedani uredbi. Primarni cilj predlagane določbe in uvedbe tako imenovane protidmpinške klavzule je preprečiti prakso, ki bi ogrožala socialni in ekonomski položaj samozaposlenih v kulturi in bila tako v nasprotju z namenom predloga zakona. V nadaljnji razpravi je ministrstvo pojasnilo te naše komentarje in poudarilo, da se zaveda kompleksnosti problematike položaja samozaposlenih v kulturi in da je izboljšanje njihovega položaja dolgotrajen in zahteven proces, v katerem bodo v nadaljnjih spremembah krovnega zakona pripravili ukrepe za vzpostavitev optimalnih pogojev za delo in njegovo vrednotenje vseh samozaposlenih, tako v javnem kot v nevladnem sektorju. Predlagatelj tudi ne nasprotuje predlogu amandmaja sindikatov glede tako imenovane proti dumpinške klavzule. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Sedaj dajem besedo vabljenim. Prosim, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom in navedete institucijo, v imenu katere prihajate.

Kdo želi besedo? Prosim.

(Eva Matjaž, Zavod Poligon, Poligon kreativni center.)

Sem raziskovalka. Tukaj sem zato, da bi predstavila izsledke raziskave, ki jo delamo od leta 2020, o stanju na področju dela in delovnih pogojev slovenskih ustvarjalnih delavcev. Ta raziskava je podprta bila s prejšnjim ministrstvom, prejšnjim Ministrstvom za kulturo, prejšnjo vlado in se nadaljuje tudi zdaj. Zdaj delamo pravkar peto študijo. Te podatke, ki bi jih pa rada zdaj pokazala, so pa v bistvu iz te četrte, leta 2022, ki smo jo delali. To je najobsežnejša raziskava o stanju delovnih pogojev, in življenju in delu delavcev v kulturno ustvarjalnem sektorju. Doslej je v njej so 2 4500 delavcev. Pokriva pa vsa področja, to se pravi 22 različnih podpodročij kulturno ustvarjalnega sektorja. Čisto praktično to pomeni, da, ne vem, zajamemo tiste, ki delajo recimo uprizoritvenih na filmu, ne vem, intermedijske umetnosti in potem čisto bolj komercialna podpodročja, kot so recimo računalniške igre, pa oglaševanje, recimo. In hkrati ta raziskava je specifična tudi zaradi tega, ker ne razlikuje po statusih, ampak zajema vse to, se pravi od tistih, ki so zaposleni v javnih inštitucijah, delajo tam, recimo, za določen čas ali pa so direktorji, do honorarnih delavcev, bodisi samozaposlenih v kulturi ali pa, ne vem, študentov, ki delajo in pa, recimo, na avtorskih, pa seveda ljudi, ki delajo v nevladnih organizacijah. Tako da čez vse statuse gre in čez vsa področja.

Rada bi se samo omejila na ta del, ki smo v zadnji študiji ga začeli bolj podrobno spremljati. To se pravi, v četrti študiji smo zaradi tega, ker je veliko delavcev prej poročali o tem, da se dogaja plačilna nehigiena takrat, ko sodelujejo kot zunanji izvajalci z javnimi kulturnimi zavodi smo mi začeli to sistematično meriti. In samo tako za predstavo, ko smo spraševali te ljudi, ki delajo kot zunanji izvajalci, koliko je pomembno sodelovanje z javnim kulturnim zavodom, je 55 odstotkov reklo, da je to sodelovanje z javnimi kulturnimi zavodi za njih zelo pomembno. In to predvsem zaradi tega, ker če ti sodeluješ z javno kulturno inštitucijo, pomeni to dvig nekega strokovnega ugleda, neka promocija dela in da dobiš veliko koristnih izkušenj. Ko smo jih vprašali kaj mislijo glede plačevanja javnih kulturnih zavodov, so rekli, da v 90 odstotkov, da mora biti vsako sodelovanje javnih kulturnih zavodov plačano, pa vendar, potem so rekli, da samo 20 odstotkov vseh vprašanih si upa neplačano sodelovanje zavrniti. To je ta velik paradoks. Medtem ko enkrat rečejo, ja, boš sodeloval, ampak te ne bomo plačevali, samo vsak peti upa reči, potem pa ne bom sodeloval. Razlog za to je v tem, da se vam bom prebrala dva citata, samo kot primerjavo, da delavci pravijo, vse te kulturne inštitucije so med sabo povezane. Če boš enega zavrnil, boš uveljavil za problematičnega in se ti bodo potem zaprla tudi druge priložnosti. Zdaj pa, potem smo vprašali jih pa bistveno vprašanje, in to je za zadnje sodelovanje z javnim kulturnim zavodom, ki ste ga imeli. To se pravi, ne na splošno, kadar sprašuješ ljudi na splošno kaj si misliš, kako si plačan od javnih kulturnih zavodov je nekaj kar lahko vsak reče, nekaj subjektivnega po spominu. Mi smo rekli, ne ocenite višino plačila v zadnjem primeru sodelovanja. In 40 odstotkov je reklo, ali za to sodelovanje sploh niso bili plačani ali so bili plačani zelo slabo. To je podatek iz leta 2022. In recimo primer, ki smo jih potem spraševali, kaj pa so ta dela, ki jih zastonj opravljate. So pa v bistvu ta dela uvrščena čez celotno produkcijo projekta in v fazi priprave in v fazi izvedbe projekta in potem zaključku, kar pomeni zelo praktično, ampak to se recimo ne dogaja, da bi nek javni zavod zahteval, da je popolna, da je celotna produkcija zastonj narejena, ampak so vedno delčki, ampak v resnici bi lahko s tem, koliko dela je zastonj opravljenega, kakšne aktivnosti bi lahko v celoti zastonj produkcijo opravil, a ne. In pa recimo, ne vem, tu vam bom prebrala en primer, če boš težil s plačilom, ko si povabljen na nek projekt javnega zavoda, in boš zavrnil, zato, ker se ti plačilo ne zdi ustrezno, boš obveljal za težavnega, problematičnega in potem te tudi drugi, ker je prostor tako majhen, ne bodo vabili k projektom. Včasih sploh nimaš možnosti ne prostora reči ne zgolj delu za referenco. Ali pa recimo, drug citat: Odpovedala sem se že, odpovedala sem že sodelovanje na kakšni skupinski razstavi, ker ni bilo sredstev za razstavnine, sem pa kljub temu sodelovala pri eni, ki tudi ni imela razstavnine, a je bila pregledna razstava več let in bila bi sama na slabšem, če ne bi bila vključena. Kar je zanimivo to, ker smo ravno zdaj na repu zbiranja podatkov za to peto študijo sem analitike prosila včeraj, če lahko potegnejo podatke, ki jih imamo zdaj, skoraj 1300 ljudi spet vključenih v anketo, kako kaže to s temi podatki zdaj, od leta 2025? S tem, da poročilo bo pripravljeno maja. Zdaj vam pa lahko samo tako neuradne podatke povem, ker baza bo še prečiščena. Ampak dejansko se stanje ne spreminja, približno 40 odstotkov je spet tistih, ki zdaj, po treh letih, ko spet merimo, kaže, da isto so bili zelo slabo plačani ali pa sploh ne, kar kaže samo na to, da dejansko je treba nekaj zelo sistemsko spremeniti, da se to prakso neplačevanja ustavi. Bi pa zelo poudarila tukaj, da so velike razlike med javnimi kulturnimi zavodi. In niso vsi javni kulturni zavodi, se ne poslužujejo teh praks, ampak se je pa treba zavedati, da na tem brezplačnem poslovnem modelu kar nekaj zavodov to kulturo neplačevanja vzdržuje in jo je treba nekako zamejiti po našem mnenju. Tako da, hvala.

Hvala za to dodatno osvetlitev nezavidljivega položaja samozaposlenih v kulturi.

Kdo naslednji želi besedo? Prosim?

Hvala za besedo.

(Denis Miklavčič, Sindikat Glosa.)

Torej, sindikat Glosa že zadnjih 30 let opozarja na diskriminacijo in izkoriščanje samozaposlenih. In pozdravlja pač ta korak, ki ga je končno naredilo Ministrstvo za kulturo, da pristopi k urejanju tega položaja. Seveda apeliramo, da se to urejanje nadgradi s socialnim dialogom. Torej sindikat Glosa tudi deluje v evropskih in mednarodnih organizacijah, smo tudi člani, člani delovne skupine za socialni dialog v avdiovizualnem sektorju in uprizoritvenih dejavnostih na ravni Evropske komisije, kjer dobimo zelo dobre informacije, kako so te stvari urejene drugod po Evropi, in moram reči, da se pri nas pravzaprav do zdaj zelo uspešno otepamo urejanja tega, te problematike, zato pač apeliram, da se, da se sprejme predlagane spremembe v prid samozaposlenih in se to nadgradi s socialnim dialogom. Hvala.