Lep pozdrav!

Bomo kar začeli, danes se kar veliko dogaja v Državnem zboru in nima smisla, da ne začnemo točno. Torej, lepo pozdravljene vse članice in člani odbora, vsi vabljeni in ostali prisotni!

Začenjam 32. sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Imam pooblastilo. Na današnji seji poslanec doktor Martin Premk nadomešča poslanko Sandro Gazinkovski. K dnevnemu redu seje ni bilo predlogov drugih za razširitev oziroma za umik zadeve, zato je dnevni red takšen, kot je bil določen s sklicem seje.

In prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG DEKLARACIJE O VZPONU SKRAJNE DESNICE V EVROPI NIKOLI VEČ, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano magistrico Urško Klakočar Zupančič in je bila dne 8. 5. 2025 objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

Kot gradivo imamo na voljo še mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 26. 8. 2025 in mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 9. 9. 2025. K tej točki dnevnega reda je bila vabljena predstavnica predlagateljev, magistrica Urška Klakočar Zupančič, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Zakonodajno-pravna služba in Državni svet. Amandmaje v poslovniškem roku, to je do vključno četrtka, 4. 9. 2025 sta vložili poslanski skupini Svoboda in SD. Predloge za amandmaje odbora pa danes tudi Poslanski skupini Svoboda in SD. In pričenjam z obravnavo predloga deklaracije, o kateri bomo na podlagi 171. člena v povezavi 126. členom Poslovnika Državnega zbora opravili razpravo in glasovanje o delih predloga deklaracije. Odboru predlagam, da se razprava o vseh delih predloga deklaracije in vloženih amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi bomo opravili glasovanje o amandmajih ter nato glasovali o vseh delih predloga deklaracije skupaj. Domnevam, da nihče ne nasprotuje in zdaj dajem besedo predstavnici predlagatelja deklaracije, magistrici Urški Klakočar Zupančič, izvoli.

Najlepša hvala, spoštovana predsednica.

Žal mi je, da v bistvu vidim tukaj zgolj predstavnike koalicije, ki pravzaprav verjetno ne potrebujejo večje obrazložitve deklaracije. Ampak kljub temu, zato, da bodo državljanke in državljani razumeli zakaj se ta deklaracija vlaga in kaj se pravzaprav z njo želi doseči.

Letos obeležujemo 80. obletnico od konca druge svetovne vojne. Druga svetovna vojna je zahtevala 70 milijonov življenj oziroma več kot 70 milijonov. Mineva tudi 80 let od osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča, najhujšega v zgodovini, Auschwitz Birkenau, kjer je bilo pobitih več kot 1,3 milijona ljudi. Med njimi tudi Slovenke in Slovenci. Torej, pred natanko osmimi desetletji je bila končana najbolj strahotna morija v človeški zgodovini, poražen je bil nacizem in premagan je bil fašizem. Ampak kljub temu, da bi ti dve strašni ideologiji morali biti pokopani za vedno, nista izginili, nasprotno, preživeli sta in žal tudi vse močnejši sta. V obdobje druge svetovne vojne naj nam vsem služi kot spomin in še zlasti kot opomin. Opomin v kakšno brezno sovraštva in strahu lahko pade naša skupnost, če sovražni govor, diskriminatorna propaganda, nasilje prevlada nad strpnostjo, sočutjem in sprejemanjem različnosti. Tudi v današnjem času prevečkrat ostajamo brez glasu tam, kjer bi morali spregovoriti, in brez dejanj tam, kjer bi morali ukrepati. Zato ima spomin na drugo svetovno vojno tolikšen pomen, ne le kot opomin, ampak tudi kot zaveza, da ne bomo nikoli več se obrnili stran in zatisnili oči. Skrb vzbujajoče je, da se človeštvo od tragičnih izkušenj, vojnih grozot, trpljenja in pozivov razumnih ljudi, ki so takšno gorje preživeli, nismo dovolj naučili. Pozivi, kot so Nikoli več in Naj ne bo nikoli pozabljeno, ne smejo onemeti, ampak nam morajo vedno znova in znova odzvanjati v mislih, zato je pomembno, da ohranjamo spomin na vrednote takratnega boja proti fašizmu in nacizmu ter da pomen solidarnosti, domoljubja in miru prenašamo na mlade generacije. Kajti, če se nam danes na zahodu ne bo uspelo strinjati in poenotiti glede temeljnih načel, kot so svoboda, ustavne pravice, multilateralizem in mednarodno pravo, potem se bojim, da bo nacifašizem ponovno razprostrl svoja krila in, bog ne daj, morda tudi zmagal.

Kljub temu zavedanju se v zadnjem obdobju v Evropi skrajna desnica in pa neonacistična in neofašistična gibanja, so dobila največji zagon in največ privržencev od konca druge svetovne vojne in zato lahko zadnje čase z veliko skrbjo spremljamo ponoven vzpon ideologij sovraštva, razdvajanja, ustrahovanja, hujskanja, poniževanja, iztrebljanja in trgovanja s smrtjo. Tudi v Sloveniji nismo povsem varni pred temi pojavi. Vse več je sovražnega govora, ki mu moramo odločno reči ne, ker je to prvi znanilec nasilja in spodkopavanja demokracije in ustavne ureditve države. Narediti moramo vse, da Slovenija ostane nosilka in zagovornica najpomembnejših vrednot sodobne civilizacije, kot so mir, človekove pravice, človekovo dostojanstvo, demokracija, svoboda, solidarnost in pa humanitarnost.

Žal se je v zadnjih letih tudi na volitvah v številnih evropskih državah zgodil velik zasuk v desno, in sicer skrajno desno. Nenazadnje tudi v naši najpomembnejši partnerici, gospodarski partnerici, Nemčiji, kjer je skrajna desnica, in sicer stranka AFD, dosegla rekorden volilni izid in podvojila svojo zastopanost v nemškem parlamentu. Poslanci AFD so znani po tem, da radi objavljajo zemljevide Velike Nemčije, ki zajema tudi dele slovenskega ozemlja, s čimer jasno kažejo na svoje težnje po prisvojitvi ozemelj tujih držav. In prav tako Evropski parlament ni imun na te pojave, saj so v zadnjih volitvah v Evropski parlament skrajno desne stranke dosegle rekordni uspeh in prejele največje število poslanskih sedežev doslej. Naj ob tem spomnim, da v prejšnjem stoletju je ob tem, ko je Hitler naskočil oblast, to dosegel povsem demokratično, torej preko volitev. Torej, to, kar se dogaja, postaja vse evropski trend, pri čemer se vračamo v obdobje pred več desetletji, ko so vladale skrajno desne stranke. S prihodom nove ameriške administracije pa to ni samo zgolj evropski, ampak tudi globalni trend.

Nobena država torej ni imuna, tudi naša ne. Slovenija bi lahko bila naslednja na vrsti, volitve imamo naslednje leto, kjer bi lahko nastale tovrstne spremembe. Tudi v Sloveniji se dvigajo sile, za katere smo bili še pred desetimi leti prepričani, da jih nikoli več ne bo. Desni populisti in skrajneži v Sloveniji in po Evropi delujejo po istem principu; zanikajo in potvarjajo zgodovino, zanikajo in potvarjajo resnico, širijo dvom, iz dvoma pa v tem primeru raste sovraštvo in sovraštvo razkraja skupnost. In to je tista točka, na kateri moramo jasno povedati vsem, skrajno desni populizem ni obramba nobenih vrednot, ampak je zgolj zloraba vrednot. In na isti način, kot se širijo neresnice v zgodovini, se širijo tudi neresnice v sedanjosti. Tako kot zanikajo, kaj je bil resnični namen narodnoosvobodilnega boja, tako zanikajo tudi vse to, kar počne sedanja vlada in sedanji Državni zbor. Iste metode, iste besede, isti cilji. Ampak dokler bom predsednica Državnega zbora, bom poskrbela, da bo ta institucija vztrajala pri civilizacijskih demokratičnih vrednotah, ki so jih sprožili in zgradili naše državljanke in naši državljani. In glede na navedeno dogajanje po Evropi, ko se je bliskovito začel širiti skrajno desni ekstremizem, sem pripravila 9. maja, torej na dan Evrope oziroma na dan zmage nad fašizmom in nacizmom skupaj s poslanci Svoboden SD v zakonodajni postopek vložila deklaracijo o vzponu skrajne desnice v Evropi, naslov katere se glasi Nikoli več. In s tem poudarjam, da se je zgodovina, povezana z drugo svetovno vojno in vzponom nacističnega in fašističnega režima, ne sme ponoviti nikoli več. Besedilo deklaracije glede te skrb vzbujajoče tematike pošilja jasno in odločno sporočilo tako našim državljankam in državljanom in tudi celotni Evropi, da si v Sloveniji nikakor ne želimo, da bi naša država sledila temu evropskemu trendu vzpona skrajne desnice. Deklaracija je sestavljena iz več kot 35 vsebinskih točk. V prvem delu govori o širši problematiki vzpona skrajne desnice nasploh po Evropi in po državah članicah EU, drugi del pa o vzponu skrajne desnice v Sloveniji. Namen je, da se ob obeležitvi 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki so jo zaznamovala vojna grozodejstva nacističnega in fašističnega režima in je povzročila dotlej najhujše trpljenje ljudi in okupacijo držav v Evropi, opozori na nevaren trend ponovnega porasta skrajno desnih ter neonacističnih in neofašističnih skupin, gibanj, organizacij in političnih strank, ki širijo rasizem, ksenofobijo, diskriminatorno propagandno retoriko, sovražni govor, nasilje do manjšin in druge oblike nestrpnosti po Evropi. Vse to pa vodi v razdvajanje in destabilizacijo evropske demokratične družbe. In zato tovrstno početje v deklaraciji jasno obsojamo. Deklaracija predlaga tudi rešitve in nabor ukrepov, ki bi jih bilo potrebno sprejeti na tem področju, tako na ravni Slovenije kot tudi na ravni Evropske unije.

Danes obravnavana deklaracija tudi poudarja, da vzpon skrajne desnice ni samo problem Evrope, ampak da tudi v Sloveniji obstajajo skrajno desne ekstremistične skupine, gibanja in organizacije. In teh naj bi bilo v Sloveniji približno 20, ki predstavljajo tveganja za državno varnost, vladavino prava in demokratični ustroj družbe. Nenazadnje smo junija lani v centru Ljubljane doživeli shod zamaskiranih skrajnežev, v istem obdobju pa naj bi skupina skrajnežev nekega migranta privezala na ulično svetilko v Ljubljani. Še en incident se je zgodil konec preteklega leta, ko sta moška vstopila v enega od ljubljanskih lokalov, dvignila desno roko v nacistični pozdrav, poškodovala tujo lastnino in pobegnila. Nazadnje pa je bil pred dvema mesecema poškodovan partizanski spomenik v Komendi, ki je bil vandaliziran z nacističnimi napisi in kljukastimi križi. Vse to nas opozarja na delovanje teh skrajnežev in njihov namen, to je ustvarjanje nemira, nestrpnosti, nasilja ter kaotičnih razmer. Podobni incidenti se v zadnjem obdobju vrstijo tudi v naši soseščini. Na Hrvaškem Thompson prepeva ob ustaških simbolih. Tudi nekatere poslance smo videli tam. Iz Italije prihajajo novi posnetki zborovanj neofašističnih skupin, kjer postrojeni in z dvignjeno desnico vpijejo fašistične pozdrave. Zadnji incident v naši zahodni sosedi se je zgodil nekaj tednov nazaj, ko so posamezniki, ki se očitno spogledujejo z neofašističnimi ideologijami, na tablo ob vhodu generalnega konzulata v Slovenijo v Trstu zapisali: Konzulat usranih Slovencev. Gre za grob in nedopusten napad na slovensko avtohtono narodno skupnost v Italiji in s tem tudi na Republiko Slovenijo. Pričakujem, da bodo to strahopetno dejanje v duhu dobrih medsosedskih odnosov italijanske oblasti preiskale hitro in z vso resnostjo.

Gremo naprej. Na Madžarskem se predstavniki oblasti radi slikajo z zemljevidom Velike Madžarske, ki zajema tudi ozemlje slovenskega Prekmurja. Pa tudi v Avstriji je podobno. Julija letos so na avstrijskem Štajerskem za deželno himno izbrali sporno dachsteinsko pesem, ki prepeva oziroma opeva tudi ozemlje Slovenije do bregov Save in Drave. Istega meseca pa je bila na avstrijskem Koroškem na Peršmanovi domačiji izvedena še racija avstrijske policije in njene specialne enote na mladinskem protifašističnem taboru slovenskih študentov, kar ponovno povzroča travmatizacijo slovenske manjšine v Avstriji. Ko smo na odprti sceni gledali to kriminalizacijo antifašizma, kriminalizacijo aktivnega upora proti fašizmu, smo se lahko le začudeno spraševali, kako to, da se je logika tako neverjetno sprevrnila. Kako to, da po novem za kriminal velja antifašizem, ne pa fašizem? Še bolj me pri tem skrbi odziv slovenske desnice, ki na slovenske študente, ki so se udeležili protifašističnega tabora, gledajo kot na zločince. V svoji zaslepljenosti so namreč pripravljeni žrtvovati oziroma izdati tudi koroške Slovence. Na eni strani slovenska desnica ves čas trdi, da je domoljubna, in da ji je mar za slovenski narod. Potem pa v praksi, namesto da bi obsodili nasilje nad slovenskimi državljani, raje branijo ravnanje avstrijske policije, ki nasilno vdre na protifašistični izobraževalni tabor. Biti za Slovence pomeni stati za njim, ne proti njim. In zato naj bo jasno, da antifašizem ni problem, fašizem pa zagotovo je in fašizem ni stvar preteklosti, imamo ga tukaj in zdaj. Očitno je danes antifašizem obravnavan kot grožnja, medtem ko tisti, ki so dejanski problem, fašisti, so znova v porastu. Živimo v nekem norem svetu, kjer solidarnost terja pojasnila, nasilje pa dobi bianko opravičilo. V današnjem vse bolj nepredvidljivem in nestrpnem svetu ni več nič samoumevno, ne smemo si domišljati, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas v Sloveniji. Poznamo zgodovino zatiranja in predvsem poznamo zgodovino tišine ob takšnem zatiranju. Zato danes ne smemo tiho gledati, ko se strah in represija širita v naši soseščini. Čas je, da jasno povemo: fašizem se ne bo ponovil, ne pod našim okriljem in ne v našem imenu. In naši otroci bodo rasli v svobodni državi, varni državi, ne v državi, kjer bodo obravnavani glede na njihove značilnosti, telesne značilnosti, etnično pripadnost, veroizpoved in tako naprej.

V deklaraciji je izpostavljena tudi skrb kar nekatere konservativne in tako imenovane desnosredinske stranke, tako v Sloveniji kot tudi drugod po Evropi zaradi privlačnosti ekstremističnih desničarskih zahtev in obljub vse bolj prevzemajo skrajno desna stališča in retoriko ekstremističnih strank, s čimer legitimirajo njihove nevarne politike. S tem pa te skrajne politike vse bolj selijo v družbeno sredino oziroma v politični mainstream. V aktu je poudarjen tudi skrb vzbujajoč podatek, da so nekateri poslanci trenutnega sklica Državnega zbora in nekateri poslanci Evropskega parlamenta iz Republike Slovenije osebno povezani in v rednem stiku s pripadniki skrajno desnih skupin, gibanj in organizacij. Če kdo za to potrebuje dokazila, jaz jih imam en kup, pisnega in slikovnega gradiva, ki dokazuje povezanost poslancev s takimi organizacijami.

V sklepnem delu deklaracija poziva predstavnike vseh političnih strank, da se poenoteno odzivajo na pojav in širjenje skrajno desnih ideologij po Evropi ter da v skrajno desnih političnih strankah oziroma organizacijah ne iščejo zaveznikov glede na lastne politične interese in ambicije, ampak da se od njih jasno distancirajo in jih potisnejo na rob političnega prostora, tako z javnim zagovarjanjem človekovega dostojanstva, enakosti, demokratičnih načel, pravne države in socialne pravičnosti kot tudi z nedvoumnim zavračanjem vseh oblik sovraštva, nestrpnosti in nasilja.

Naj zaključim s sledečo mislijo. Današnje dogajanje v mednarodni skupnosti je jasno opozorilo, da boleča izkušnja druge svetovne vojne na evropskih tleh ni povzročila kolektivne imunosti pred mračnimi platmi človeške civilizacije in da se mora tudi Evropa kot del razvitega zahodnega sveta ob vsem svojem gospodarskem in družbenem napredku v zadnjih desetletjih vedno znova zavedati svojih slabosti, ki so črno pisale njeno zgodovino. Grozote, ki so danes oddaljen spomin, so lahko jutri že pred našimi vrati. Zaradi bliskovitega vzpona skrajne desnice po celotni Evropi se mnogi sprašujejo, ali je bitka že končana, saj Evropska unija projekt miru bliža svojemu koncu, ki mu bodo sledili konflikt in vojne. Vse to, kar smo videli v prejšnjem stoletju. Ta bitka ni končana. Ne smemo se vdati, stremeti moramo v optimistično prihodnost. Nenazadnje pohod skrajne desnice po Evropi in Sloveniji že sproža odzive. Upam, da bo več fašizma prineslo več odpora, čeprav seveda si te prve več ne bi želela. In odpor bo terjal jasno opredelitev proti vsem oblikam iliberalne demokracije. In ko bo fašizem potrkal na vrata vsakega izmed nas, se bomo morali opredeliti. Doslej je fašizem vedno sprožil odpor. In verjamem, upam, da bo podobno tudi ob aktualnih pohodih na evropske prestolnice. Bodimo zrela in humana družba, takšna, ki je sposobna priznati svoje največje napake, se iz njih učiti in se jih pravzaprav tudi bati. Takšna, ki bo ponotranjila svojo odgovornost zanje in jo prenašala iz roda v rod, in takšna, ki bo vselej stremela k miru in pravičnosti. Vse to bo možno le v preseganju zgodovinskih delitev in zamer, ki vedno znova preizkušajo odnose nekaterih narodov. Tragična preteklost Evrope bi morala služiti kot moralni in politični navdih za soočanje z izzivi današnjega sveta, vključno z bojem za pravičnejši svet, z ustvarjanjem odprtih in strpnih družb ter skupnosti, ki vključujejo etnične, rasne, verske in druge manjšine, ter nenazadnje z zagotavljanjem evropskih demokratičnih vrednot za vse. Zgodovina se ne sme ponoviti. Nikoli več. Žal to, kar gledamo danes, morda ne odraža tega, teh besed, nikoli več, tudi znotraj Evropske unije ne. Želela bi si, da bi Slovenija ostala varna, svobodna država, čeprav v tem kaosu drugih narodov in držav, fašizem in nacizem sta zlo, zlo, ki ga je ustvarilo človeštvo in ki ga očitno človeštvo ne zna, ne zmore pokopati.

Upam, da bomo to uspeli pri nas, vsaj delno. Najlepša hvala.

Hvala in zdaj dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Miri Palhartinger.

Dober dan.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je k predlogu deklaracije pripravila pisno mnenje Unije, je uvodoma pojasnila naravo in vsebinski okvir deklaracije. Ta je po poslovniku opredeljen kot akt, s katerim Državni zbor izraža splošna stališča do vprašanj notranje in zunanje politike ter do posameznih vprašanj, ki imajo pomen za vso državo. Deklaracija po svoji naravi ne ustvarja pravnih učinkov, ustvarja pa pomembne politične učinke, katerih moč je utemeljena na avtoriteti in pomenu Državnega zbora v državni ureditvi.

Zakonodajno-pravna služba je k predlogu, k predlaganemu besedilu deklaracije pripravila tudi pripombe. Vse od njih so bile dane z vidika naših poslovniško in zakonsko določenih nalog in upoštevajo, da je deklaracija seveda političen akt. Tri od teh pripomb so bile z amandmaji ustrezno upoštevane, poleg njih pa smo opozorili tudi na 2. točko, kjer smo priporočili razmislek o tem, ali je del besedila oziroma njegovo besedilo skladno z naravo deklaracije, ki naj bi izražala splošna stališča in usmeritve Državnega zbora.

In tudi naslednja je pa pripomba k 22. točki, kjer smo, če naj bi se besedilo pač opiralo na neke podatke, priporočili, da se to sklicevanje dopolni tudi z njihovim virom oziroma opusti. To je vse. Hvala.

Hvala lepa in zdaj dajem besedo še predstavniku Državnega sveta, državnemu svetniku gospodu Rajku Fajtu.

Spoštovana gospa predsednica, hvala za besedo.

Spoštovani gospe in gospodje, lepo pozdravljeni!

O predlogu deklaracije je na seji potekala živahna razprava, nekaj članov komisije je predlog deklaracije podprlo, večina pa je bila proti podporo predlogu deklaracije. Komisija poudarja, da obsodba fašizma in nacizma s strani nikogar ni vprašljiva, vendar po mnenju nekaterih članov komisije gre za vprašanja, ki bi jih morali postaviti v predal zgodovine in se ukvarjati z realnimi težavami države in vprašanje našega razvoja in napredka. Na komisiji je bilo izpostavljeno, da bi bilo treba pretehtati, ali je zatrjevanje določenih osebnostnih lastnosti dela politikov skladno z naravo deklaracije. Kot je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Predlog deklaracije bi moral po mnenju nekaterih članov komisije biti pripravljen na splošni ravni, kajti osnovni namen deklaracije je v tem, da se doseže nekako skupno stališče, nek skupni minimum strinjanja. Skratka konsenz, na tem so zgrajene uspešne deklaracije. Nekateri člani komisije so izpostavili, da bi moral biti predlog deklaracije bolj uravnotežen ter objektiven in bi se moral dotakniti tudi povojnega nasilja in pobojev ter težav dela prebivalstva, ki se niso strinjali s povojno ureditvijo. Član komisije je pri tem opozoril tudi na ukinitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja kar deluje izključujoče in ne doprinese k strpnemu pogovoru o povojni zgodovini. Številni člani komisije so izpostavili, da predlog deklaracije ne bo prispeval k pomiritvi, ampak bo, ravno nasprotno, prispeval k še večjemu razkolu, tako v politiki kot v družbi nasploh, saj predlog deklaracije predstavlja samo svoj prav in izključuje vse ostale. Predlagateljem so člani komisije nasproti desnemu ekstremizmu postavili še levi ekstremizem, ki ga pripravljavci predloga deklaracije ne želijo videti. Prav tako je bilo v razpravi poudarjeno, da je v deklaraciji zamegljena ločnica med desnim ekstremizmom in desno politično opcijo, kar po oceni članov komisije ne vodi k strpnosti v slovenskem političnem prostoru. Nekateri člani komisije so opozorili, da predlog deklaracije prihaja v času, ko so pred vrati volitve in je zato namen predloga deklaracije, da se uporabi v političnih debatah, povezanih z volitvami in da vsebine v predlogu deklaracije verjetno niso največji slovenski problem v tem trenutku. Eden od članov komisije, ki je predlog deklaracije sicer podprl, je opozoril na razliko med razpravami o skrajni desnici v zahodnoevropskih državah in v državah vzhodne Evrope.

Malo tišine, prosim!

V zahodni Evropi je pogovor o teh pojavih po njegovem mnenju del normalnih političnih opredelitev medtem ko je obsodba desnega ekstremizma na vzhodu, zaradi zgodovinskih razlogov, torej komunistične oblasti po II. svetovni vojni težavna. Predstavnica predlagateljev se je v razpravi odzvala na razmišljanja in pripombe članov komisije in podala tudi nekatera dodatna pojasnila o vsebini deklaracije. Hvala.

Hvala.

Zdaj prehajamo na razpravo.

Besedo dajem članicam in članom. In najprej poslanki Nataši Sukič. Izvolite.

Hvala za besedo, predsednica.

Vsem lep pozdrav, posebej predlagateljici, naši predsednici Državnega zbora.

Seveda s samo idejo, ki je popolnoma na mestu. In seveda skrajno prava, se lahko strinjamo z idejo deklaracije. Bi pa jaz opozorila na neke ključne zadeve, kar se teksta deklaracije tiče na stvari, ki si jih mogoče v Levici ocenjujemo kot pomanjkljivost tega besedila. Namreč deklaracija, ki jo kot prvopodpisana predstavlja torej predsednica Državnega zbora in vključuje poslance Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov. Na žalost po naši oceni odraža probleme. In neuspele rešitve, ki jih tvori trenutni liberalni evropski »establishment«, pri čemer ne gre dlje od obsodb skrajne desnice. Tekst, ki je pred nami, je tako v bistvu simptom in posledica dolgotrajne nezmožnosti neoliberalnih elit, pri naslavljanju družbenih problemov tako po Evropi kot tudi širše. Ima pa eno ogromno slepo pego. Namreč ravnanje neoliberalnih elit samih ter aktivno sodelovanje Evropske unije in Pakta Nato pravzaprav pri proizvajanju teh problemov pred katerimi ta deklaracija v bistvu stvari. To je ta, bom rekla, antagonizem v tekstu. Ravno Evropska unija in Nato v marsičem prispevata k vsem tem problemom, ki seveda pripeljejo na koncu do skrajno desnih ekstremizmov, torej do desnih ekstremizmov in novih fašizmov. Predlog deklaracije se sklicuje namreč na poslanstvo Evropske unije pri zagotavljanju miru in sodelovanja ter vlogi Slovenije v tem kontekstu. Ampak ta vloga nikakor ni miroljubna, kot se kažeta tako ravnanje oziroma odsotnost ravnanja v primerih vojne v Ukrajini in na primer izraelskega genocida v Gazi ali če hočete širše agresivne izraelske politike. Ravno včeraj so recimo bombardirali kar Katar, pač cel Bližnji vzhod, oni po malem malček bombardirajo, v Gazi pa izvajajo genocid. In zavezanost evropskih elit k neskončnemu nadaljevanju ukrajinskega konflikta na plečih prebivalstva tuje države je pač klasično delovanje neoliberalnih držav, ki spopade preusmerjajo na periferijo oziroma v neke tretje države. Če je možno, je pač morda še hujše, vztrajanje na pozicijah, ki podpirajo, torej Izrael, kar sem že omenila, in enostavno ne zmorejo enotnega evropskega odziva v obsodbi genocida, ki se dogaja v Palestini nobenih sankcij, proti Ruski federaciji jih je bilo kar takoj več kot dva tisoč, tukaj nobene pa pred našimi očmi se odvija res genocid. Že ta dva konflikta, če samo to dvoje pogledamo, ki sta aktualna in ki sta pravzaprav na vratih Evrope, saj sta oba pravzaprav na vratih Evrope, že ta dva konflikta nakazujeta, kako Evropska unija deluje in lahko z lahkim srcem šteje mrtve v drugih državah sveta. In zato je govorjenje o spoštovanju človekovega življenja kot središča prizadevanj Evropske unije na eni strani netočno. In to je ta problem tega besedila, kar sem rekla. Deklaracija prav tako svari pred tujim vmešavanjem v notranje demokratične procese držav Evropske unije. Povsem pa recimo ignorira dolgoletna vmešavanja jedrnih držav Evropske unije, Francije, Belgije, Nemčije ali pa recimo do Brexita Združenega kraljestva ali pa v demokratične procese in ekonomske ter politične odnose držav v razvoju. Pa se vprašamo, koliko držav Evropske unije je recimo sodelovalo pri ponovni vzpostavitvi dobesedne trgovine z ljudmi v Libiji? Koliko držav Evropske unije je sodelovalo v ekspediciji v Siriji, kjer so nekdanji islamistični skrajneži zdaj vljudni partnerji, ki že vzpostavljajo diplomatske odnose z Izraelom in iz zgodovine brišejo ženske. Ob navedenem je potrebno tudi poudariti, da tekst reproducira in podaja odmev domnevnemu desničarskemu strašenju pred migranti, ne da bi zares razmislil o odgovornosti Evropske unije pri ustvarjanju migracij, migracijskih tokov, ravno z netenjem konfliktov v širši regiji ali pa z neukrepanjem pri konfliktih v širši regiji, recimo na Bližnjem vzhodu, ki sem ga prej omenila.

In še bolj osnovno: deklaracija ne prepozna Evropske unije kot skupine kapitalističnih držav, ki organizirajo izkoriščanje delavk in delavcev tako znotraj same Unije, še bolj pa tudi zunaj njenih meja. Porast desničarskega populizma, nestrpnosti do drugačnih in skrajno desnih strank je posledica ravnanj in ukrepov prav Evropske unije, ki ne zna oziroma se aktivno izogiba temu, da bi zagotavljala družbeno blaginjo že znotraj same sebe, se pravi znotraj meja Evropske unije. Pa se vprašamo, kako hitro je Evropska unija reagirala, ko se je recimo Grčija drznila upreti varčevalnim ukrepom trojke in tej državi zategnila past do te mere, da še danes recimo nimajo dovolj gasilcev za gašenje vse pogostejših požarov, ki jih povzročajo podnebne spremembe. In za primerjavo poglejmo popolno odsotnost kakršnega koli ukrepanja ko se na Madžarskem duši in zatira LGBTQ skupnost in ko baltske države prepovedujejo uporabo materinega jezika skoraj petine svojega prebivalstva ali pa ko je Poljska prepovedala splav, je bilo treba počakati na menjavo vlade, ki do zdaj še vedno ni odpravila prepovedi. Ampak nobenih ukrepov, kazni ali kakršnega koli pritiska te Evropske unije, na katero se deklaracija sklicuje kot na njene, pač njene izhodiščne vrednote, ki se v praksi, kot vidimo, ne materializirajo.

Krepitev evropske identitete je na nek način tudi bizarna, ker ni jasno, kaj ta evropska identiteta je oziroma na čem je grajena, razen pač na nekih visokoletečih besedah o deklaraciji, ki smo jih pač v vseh deklaracijah vajeni in potem nimajo nekega realnega učinka na dobrobit ljudi oziroma pravzaprav zakrivajo delovanje Evropske unije tako znotraj kot zunaj njenih meja. In zaradi teh zadev, ki sem jih omenila, pa mogoče bi lahko še kakšno, pač deklaracije mi podpreti ne moremo. Smo v koaliciji sicer predlagali več popravkov, ki bi deklaraciji v deklaraciji dali mesto. Tudi s svarilom pred imperialistično in šovinistično politiko jedrnih držav Evropske unije ter v ospredje postavili socialno in materialno dobrobit njenih prebivalk in prebivalcev kot tudi pošteno in enakopravno sodelovanje z državami v bližnji in daljni soseščini, ampak na žalost nismo bili upoštevani. Tokrat deklaracija pač vse te gobe Evropske unije nekako zvrača na ozek krog skrajne desnice, ki jih povzroča s širjenjem nestrpnosti, obstrukcionizmom in črnjenju Evropske unije. Da pa bi bila za karkoli kriva politika establishmenta EU in pakta Nato, pa v deklaraciji pač ni ne duha ne sluha. V tem je problem, da se vse zavrača, samo na posledice ne pa tudi ne prepoznava pa se tudi vzrokov. Vzroki so pa pač res to, kar je v Evropski uniji že dolgo narobe. In za to je treba pač biti pozoren in se zavedati, ker če ne kljub lepemu namenu in ki ga pozdravljamo, seveda, žal ne bo nič. Mislim ta nikoli več, mislim, to je zdaj že tu - fašizem, ki se vzpenja, je na žalost že tu. Hvala lepa.