Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora prav lepo pozdravljeni!

Začenjam 55. nujno sejo Odbora za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena in drugega odstavka 48. člena Poslovnika.

Obveščam, da so zadržani in se današnje seje ne bodo mogli udeležiti: poslanec Felice Ziza. Opravičili so se tudi Jelka Godec, magister Karmen Furman, Zvonko Černač, Alenka Jeraj, Jožef Jelen in Nataša Sukič. Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: Lucija Tacer Perlin, ki nadomešča poslanca Roberta Janeva in poslanka Mojca Šetinc Pašek, ki nadomešča poslanko magister Bojano Muršič.

Ker do začetka seje ni bilo predlogov v zvezi z dnevnim redom je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

In sicer prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ZAHTEVA DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O PSIHOTERAPEVTSKI DEJAVNOSTI, ki jo je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet, z dne 29. oktobra 2025 in je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

K tej točki sta bila vabljena predstavnik Državnega sveta in Ministrstvo za zdravje.

In zdaj še nekaj uvodnih pojasnil. Državni svet je na 22. izredni seji 29. oktobra 2025 ob obravnavi Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki ga je Državni zbor sprejel na 35. seji, dne 23. oktobra 2025, na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel zahtevo, da Državni zbor o navedenem zakonu ponovno odloča. Zahteva Državnega sveta je bila Odboru za zdravstvo posredovana v mnenje na podlagi 147. člena Poslovnika Državnega zbora.

In prehajamo na obravnavo zahteve Državnega sveta.

In za začetek dam besedo predstavniku Državnega sveta za obrazložitev zahteve državnemu svetniku Jožefu Školču, izvolite.

Hvala lepa predsednica.

Spoštovani članice in člani, pa predstavnik ministrstva!

Ne bom ponavljal teh podlag, ki so bile zdaj korektno predstavljene, kako je Državni svet formuliral to zahtevo. V začetku bi pa vseeno rad rekel, da je to tematika, ki ji je Državni svet posvetil kar veliko svojega časa. Poleg rednih obravnav v postopku je bil, je bil v Državnem svetu organiziran tudi posvet na to temo. In moji kolegi in kolegice so bili verjetno podobno kot vi zasuti z neštetimi pač pobudami in predlogi za in proti sprejetju tega zakona.

Naj za začetek rečem, da v Državnem svetu na nek način delimo to misel, da je potrebno to področje regulirati, da je preveč stvari, bom rekel, prepuščenih stihiji oziroma iznajdljivosti različnih ponudnikov teh storitev na področju psihoterapije. Seveda smo, seveda pa mislimo, da vsaka rešitev, tako kot se rado reče, da je boljše nekaj kot nič, ne pomeni, da je dobra. Skratka, v teh različnih diskusijah, ki so pri nas potekale, je bilo podano kar lepo število pobud, kako bi bilo smiselno in potrebno urediti to področje. Žal pa je v tem zakonu nekaj rešitev, ki so te vrste, da zahtevajo ponovni premislek in vam res, bom rekel, na nek način toplo priporočam, da te pomisleke skrbno pretehtate. Jaz sem zdaj, ko sem čakal, da pač pridemo na vrsto, poslušal tisti del vaše diskusije okrog tega kako vse in kaj vse mora stroka narediti za to, da se lahko sprejme neka odločitev vezana na zdravstvene storitve.

Rad bi vam rekel, da je v moji dolgi karieri to eden od tistih zakonov, kjer je res, bom rekel, najširše možno nasprotovanje različnih strokovnih združenj in zdravstvenih delavcev iz strokovnih razlogov posamičnim rešitvam, ki jih ta zakon prinaša. Če je bil to prej argument za pomisleke, zoper pač sklad o katerem ste govorili, so, je tu, če želite vam, ampak to je dostopno, je nekaj strani seznama strokovnih teh združenj, ki temu nasprotujejo. Tako da preprosto ne zdrži to, kar se poskuša ustvariti v javnosti, da obstajajo dve strani, kjer je pač potrebno ubrati neko srednjo pot. Preprosto vsi, ki lahko se bolj ali manj sklicujejo na nek strokovni naziv, tem posamičnim rešitvam nasprotujejo. Na drugi strani boste zelo težko dobili, bom rekel v navednicah, da ne bom koga užalil, avtoritete, ki te rešitve podpirajo.

Tisto kar je glavna težava tega zakona, tako kot vidimo v Državnem svetu, naslanjajoč se na te diskusije in to je, da se v bistvu najprej psihoterapevtsko dejavnost razglasi za zdravstveno dejavnost, potem se jo pa obravnava po drugačnih kriterijih. Se pravi, vi boste dobili nek, v zdravstveni sistem dve skupini, v navednicah poenostavljam, "zdravstvenih delavcev". Tisti, ki gredo po eni poti skozi, skozi izobraževanje in drugi, ki gredo po drugi. Težava je tudi, da je psihoterapevtska dejavnost tako, kot se jo potem pelje čez zakon, ni povsem jasno, niso povsem jasne te razmejitve med zdravstveno in svetovalno dejavnostjo. Ko pač se govori o zdravstveni dejavnosti zdravstvena stroka upravičeno pričakuje, da se zdravstvene težave posameznikov, posameznic obravnava z največjo, največjo možno skrbnostjo. Tu pa se lahko zgodi, da bo o določenih zdravstvenih težavah, da bodo presojali ljudje, ki pač teh kvalifikacij nimajo. Seveda ni nepomembno, ampak je vredno opozorila tudi to, da da bodo ljudje, ki se bodo s tem ukvarjali, imeli, bom rekel, različen, različen, različno pot do tega poklica. Tisti, ki so zdaj po zdravstveni, gredo po zdravstveni liniji, bodo pač morali opraviti, ne vem, medicinsko fakulteto, specializirati psihiatrijo pa pedopsihiatrijo in potem imate še klinično psihologijo. In tam se zahteva neka, neka dolgotrajna specializacija. Medtem ko je zahtevana raven kljub popravkom, ki so bili vneseni v zakonu, nižja od te, ni pa jasne razmejitve, kako, kdaj, kdo kaj dela? Ne nazadnje na to sicer nismo tam opozarjali, je pa povsem nejasno, kako se bo do te storitve sploh prišlo. Ali bosta to dva vzporedna zdravstvena sistema, kot se zdaj nakazuje, ali bo potrebno imeti napotnico? Glede na to, da predvidevate, da bo, da se bo, da se bodo pač te stvari plačevale iz zdravstvene, iz zdravstvene blagajne.

Tako da to so, to so stvari, ki so, ki so odprte in ki skrbijo in ki dejansko vnašajo, bom rekel, precej, precej, precej težav, ki lahko, kot zagotavljajo pač te zdaj uveljavljene stroke, da tako rečem, da se bomo boljše razumeli, lahko ogrozijo varnost pacientov. Zagotovo ni jasno, kakšne bodo proračunske posledice in zagotovo bo različna kakovost zdravstvene, zdravstvene obravnave. To so ključne težave teh, teh rešitev v tem zakonu, ki ima pa, bom rekel, nekaj dobrih nastavkov za potrebo regulacije in tako naprej, da ne izgubljam besed glede, glede vsega tega. In seveda obstaja tudi še neka pomembna razlika, da se bodo te dejavnosti lahko v določenih segmentih plačevale iz proračuna. Medtem ko je do zdaj to potekalo samo iz, kadar je, iz zdravstvene blagajne. Se pravi, tam, kjer vi, bom rekel, ta nov poklic peljete v druge, v druge podsisteme, šolniki so se, kot sem videl, uspešno temu uprli, drugi očitno manj, ampak to pomeni, da bo, da boste, to pomeni, da ste nekako ugotovili, da to ni v redu, ampak spet niste uredili za vsa področja recimo sociale, vojske in tako naprej enako.

Tako da ne vem, na vas je, da premislite. To. Je ena od tistih možnosti, ko je res veliko stvari precej jasno postavljenih in tudi če, če bi bilo potrebno pač, kot se reče, teči nov krog, je večina stvari razjasnjenih in se ga odteče lahko hitreje kot zdaj, ko se reče, da se ga je teklo 20 let, kar pač, kar poslušamo. Tako da to so rešitve, ki so, ki so slabe in ki bodo prinesle več slabega kot dobrega in zato predlagamo, da veto podprete. Sem pa, tako kot sem videl, da je to ena od situacij, ko lahko še kaj pojasnimo, pripravljeni še kaj povedati od tistega, kar je bilo med našimi kolegi izrečeno.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo Ministrstvu za zdravje, državnemu sekretarju Denisu Kordiš, izvolite.

Spoštovana predsednica, spoštovani članice, člani, spoštovani državni svetnik!

Danes smo na tem odboru zato, ker je Državni svet na predlog Zakona o psihoterapevtski dejavnosti izglasoval veto, kar seveda lahko razumemo kot del demokratičnega procesa, pa vendar ravno tovrstne odločitve vedno znova upočasnijo naše uspešne procese implementacije prepotrebnih rešitev, ki v tem primeru predstavlja predlog zakona, ki ga v Sloveniji nujno potrebujemo. Zdaj pa, preden grem naprej, jaz se opravičujem in res z vsem dolžnim spoštovanjem, spoštovani državni svetnik v svoji razpravi ste navedel toliko napačnih informacij, da se legitimno vprašam ali ste ta zakon v resnici sploh prebral. Govorimo o vzporednem sistemu, da ni jasno, kako bo potekalo, niti slučajno. Zelo jasno, v vseh členih je opredeljeno kje, na kakšen način bo lahko psihoterapevt po predlogu tega zakona delal, kakšne so njegove pristojnosti? Še več, v 9. členu je zelo jasno eksplicitno napisano, odgovornost psihoterapevta, v kolikor se presega stanje njegove kompetence, da ga je dolžan po zakonskem predlogu napotiti na ustrezen nivo, sicer je lahko tudi kazensko sankcioniran in tako naprej. Finančne posledice ne samo, da ne da niso predvidljive, so zelo natančno jasno opredeljene v vladnem gradivu. Tudi za prvo leto je predvidenih 20 timov, so finančno ovrednoteni, v naslednjem letu dodatnih 20 timov in tako naprej. Jaz mislim, da vse te zadeve so nekako zelo jasno, kot rečeno v vladnem gradivu, torej opredeljene. Je pa dejstvo, da je, kot ste pa pravilno povedal, usoda tega zakona sedaj v rokah vas spoštovane poslanke in poslanci. Ta zakon želim zelo jasno povedati vsem, ki upam, da to tudi danes poslušajo. Ta zakon ni v prvi vrsti namenjen zdravstvenim delavcem, ta zakon ni namenjen psihiatrom in pedopsihiatrom, ta zakon ni namenjen kliničnim psihologom, ta zakon ni namenjen niti bodočim psihoterapevtom, ki jih ta zakon opredeljuje, še najmanj pa raznim izobraževalnim ustanovam, kakorkoli pa v celoti zavračamo, da ta zakon ni namenjen niti slučajno kakšnim zasebnim interesom. Namenjen je izključno in poudarjam še enkrat izključno uporabnikom psihoterapevtskih storitev, prebivalkam in prebivalcem Slovenije, ki te storitve ne samo, da jih potrebujejo, po teh storitvah iz leta v leto bolj posegajo in želijo do njih dostopati na varen, kakovosten in enakovreden dostopen način. Nasprotniki tega zakona, ki se želijo predstavljati tudi kot glas celotne zdravstvene stroke na tak ali drugačen, včasih primeren, večkrat pa tudi na neprimeren način izražajo svoje pomisleke glede škodljivosti tega zakona, vplivajo na različne deležnike okoli nas, kar je več kot očitno vidno, pri čemer pa stališča opirajo na dejanske primere neustreznih praks na področju duševnega zdravja. In bodimo iskreni, popolnoma drži, da danes se dogajajo neprimerne, nestrokovne ali celo izjemno škodljive prakse. Govorimo lahko tudi, če želite, o šarlatanih, lahko govorimo tudi o tem, o vikend tečajih psihoterapije in tako naprej. In to so ljudje, ki danes na tržišču ponujajo, lahko ponujajo te storitve samoplačniško, in to tudi za sto ali več evrov na uro na neustrezen, nereguliran način. In tukaj pridemo do paradoksa. Področje psihoterapije je v naši državi popolnoma neurejeno že več desetletij, ni ustrezno regulirano in ne omogoča nikakršnega nadzora niti sankcioniranja. To uporabniku ne zagotavlja niti varnosti niti kakovosti, kaj šele dostopnosti. Večina psihoterapevtskih storitev je dostopnih le samoplačniško. Kaj prinaša zakon? Zakon uvaja regulacijo za vse deležnike, določa izobrazbene pogoje, vzpostavlja nadzor, omogoča sankcije, kazni, zagotavlja varnost in zaščito uporabnikov storitev, prinaša dostopnost do teh storitev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, da do psihoterapevtskih storitev pridejo vsi tisti, ki jih potrebujejo, vendar si jih samoplačniško ne morejo privoščiti, niti ni prav, da bi si jih morali.

Na kratko, zakon prinaša orodje za vzpostavitev reda na tem področju, za prekinitev spornih praks in nevarnosti ter tudi služenja na račun ranljivih skupin. Ne drži, da je bil zakon pripravljen brez sodelovanja s stroko. V celotnem procesu in je bil dolgotrajen in nastajalo je več različic tega zakona, je Ministrstvo za zdravje sodelovalo z zelo širokim naborom deležnikov. Vsi zainteresirani, ne samo, da so bili dobrodošli, bili so večkrat pozvani, sedeli smo skupaj. Sam osebno sem sedel s predstavniki vseh poklicnih skupin, ki se jih ta zakon dotika. Nekateri predlogi so bili seveda upoštevani, drugi ne, kar pri pripravi zakonodaje ni nenavadno. Pri vsakem zakonu je tako, vendar je pa pomembno, da je način sodelovanja, ker pri načinu sodelovanja obstajajo zelo velike razlike. Eno je gola udeležba, nasprotovanje in pa aktivna participacija z iskreno željo po iskanju skupnih rešitev. Cilj pa bi moral biti vsem jasen in skupen: ureditev področja, ki je predolgo popolnoma neurejeno in to z namenom, da zagotovimo dobrobit prebivalkam in prebivalcem Republike Slovenije, ki po teh storitvah posegajo. In v resnici se prav vsi tudi danes že slišimo, strinjamo na različnih forumih, da je potrebno to področje urediti, ga nasloviti. Ampak ko pridemo do trenutka, ko je potrebno sprejeti odločitve za pomembne in pogumne korake, torej, da bomo presekali ta gordijski vozel neurejenega področja, da bomo vzpostavili red, da bomo sprejeli regulativo, uredili področje, se borba interesov vedno znova okrepi. In pravo vprašanje v resnici je, spoštovane in spoštovani, za koga se in za čigave interese se v resnici nasprotniki tega zakona v resnici tako krčevito borijo? Za naše skupne jasne cilje, za dobrobit sigurno ne. In spoštovani, če ta zakon ne bo sprejet, bo omogočeno, torej legitimno dovoljeno nadaljevanje obstoječega stanja, ki je, poudarjam, neurejeno, brez nadzora in ne nudi uporabnikom storitev nikakršne zaščite. Ta zakon, verjamem, ni idealen, sigurno ni idealen, je pa dober, predvsem pa nujen začetek, da se preseka ta začaran krog. Treba je vnesti red, pravila in zaščititi uporabnike. S tem je potrebno narediti psihoterapevtske storitve varne in dostopne za vse. Hvala.

Hvala lepa.

Prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Želi kdo besedo? Ne, potem kar zaključujem razpravo in prehajam…

Pardon, gospod Školč, izvolite.

Hvala lepa.

Seveda, seveda je človek, če pride v to hišo, lahko pričakuje, da bo slišal marsikaj. Zdaj, jaz sem pač slišal, da nisem zakona prebral, ampak pustimo zdaj to. Zagotovo pa ni bilo odgovorjeno na tisto, kar Državni svet postavlja kot problem tega zakona s strani predstavnika Ministrstva za zdravje.

Tudi, bom rekel, je precej nenavadno, da se neka zainteresirana razprava označi kot poskus bojkota nekih rešitev. To preprosto zavračam, ker kot rečeno, v Državnem svetu je bilo teh diskusij nekaj, nekaj, bile so temeljite in peljale so k temu, da se je predlagateljem zakona sugeriralo, v katero smer naj naj pač potekajo rešitve za to, da bodo lahko sprejemljive za in konsistentne z redom, ki ga v tej državi in družbi imamo. Tako da to zagotovo ni res. Vsekakor, vidim, da se vsi radi primerjajo z velikimi osebami. Državni svet sigurno ni Aleksander, ki bi pač ta gordijski vozel, kot je bilo tu slikovito rečeno, presekal, ampak je kvečjemu tisti, ki pač naslavlja vprašanja, ki jih je treba razrešiti, zato, da to neurejeno področje postane, postane, postane pregledno in urejeno.

In zdaj seveda glede tega, kako so, kako so bili ljudje povabljeni k temu zakonu in kaj se je upoštevalo in kaj ne, ni, ni preprosto odgovoriti. Imeli smo sestanke, nekaj lahko sprejmemo, nekaj ne. Smisel zakonodaje je, da se naredi dobro in konsistentno rešitev. In če lahko citiram enega, bom rekel v javnosti še kar poznanega zdravnika, gospoda Igorja Muževiča, ki se je odzval na en zapis, češ da so, da so, da so pač zdravniki sodelovali v vseh teh, v vseh teh rešitvah in da, kaj se zdaj pritožujejo, če niso zadovoljni s tem, kar je v zakonu zapisano? On pravi, da je to neresnica. Šlo je za sestanke, kjer ni prišlo do nobene uskladitve. Zapisnik je pripravila ne klinična delovna skupina, ki podpira zakon, in zraven brez soglasja pripisala klinične strokovnjake, ki so zapisniku nasprotovali. Takšen lažen zapisnik je ne klinična delovna skupina celo naprej prepošiljala poslancem in jim lagala, da gre za usklajena stališča. Lahko premišljate o tem. Če seveda delate nas za, kako bi se reklo, neke vrste manipulator, jaz nisem govoril o tem komu se ta zakon splača ali ne, to je govoril pač predstavnik ministrstva. Govoril sem o tem, da bo ta zakon povzročil določene težave, če poteka od zadaj tudi razprava o tem komu se to splača in ne, to v zakonu ni, ni pač napisano in to tudi ni, to tudi ni v našem mnenju. Bi vas pa če nam ne verjamete kot, kot je bilo rečeno, tistim, ki smo zdaj ti, ki zaviramo neko, nek, kako se reče, Aleksandrov zamah, potem, potem bi, bi vam jaz pogledal, pokazal iz, iz zapisa Zdravniške zbornice Slovenije, kjer pa predvidevam, da boste se strinjali z mano, da lahko črpamo verodostojne strokovne, pač, trditve. A ne. Oni so tu pač vzeli in tudi povzeli vse te, ki so nasprotovali temu zakonu. Bili so vsi strokovni kolegiji, praktično vseh, vseh zdravstvenih ustanov, vključno s temi tremi, ki so specializirani prav za to področje. Pokazali so na vsa društva, ki temu nasprotujejo, strokovna, pokazali so na vsa tista društva pacientov, ki temu nasprotujejo, pokazali so, da temu nasprotujejo katedre za psihologijo na vseh treh univerzah, da temu nasprotujejo, ja, tako pač to je dokument, ki ga jaz citiram zdaj, če bo, če vi odkimujete, da to ni res, tam so tudi zraven priloženi podpisi teh predstojnikov kateder, tako da bi jaz sklepal, da upravičeno to lahko citiramo. In tisto, kar sem pač prej rekel, ker vi pač pravite, da gre za, jaz sem predvsem rekel, da zakon ne pove na kakšen način bo uporabnik vstopil v sistem. Nisem rekel tega, da ni, da ni predvidenih sankcij pa tega, eksplicitno sem rekel, da vse so, stvari so vredne, vredne pač ohranitve in iz tega ven, ker to ni jasno, ni čisto jasno tudi, kako, kako bo potekala ta napotitev. In Zdravniška zbornica pravi, da predlog zakona omogoča vstop nestrokovno usposobljenim posameznikom v javno zdravstvo, kar pomeni ogrožanje zdravja pacientov, vključno z najranljivejšimi, z otroki, mladostniki in bolniki z resnimi psihiatričnimi ali nevrološkimi diagnozami. Jaz mislim, da je to trditev, ki jo je težko, ki jo je težko pač spregledati. Seveda se tudi cel čas zatrjujejo, da pri tem njihovem nasprotovanju gre za zaščito bolnikov, za zaščito pač strokovnosti in pa tudi zaupanja v javno zdravstvo, o katerem se veliko govori, zaupanja v javno zdravstvo. S tem zakonom Vlada daje verjetno signal, da je javno zdravstvo tega ni sposobno ali ne zna urediti oziroma da se lahko z, bom rekel, takimi rešitvami mimogrede, mimogrede razreši nek akuten problem.

Predvsem je pa vsa, vsa, vsa diskusija in vso nasprotovanje pa se da zreducirati v to, da se pač zahteva neko striktno ločevanje med tem psihosocialnim svetovanjem, da mu tako rečemo in zdravstvenimi obravnavami. Zakon tu pač ni dosleden v tem in dopušča, dopušča v različnih členih rešitve, ki so, bom rekel, nejasne in znajo pač prinesti več, več težav kot rešitev. In težave bo na koncu, seveda ne govorimo zdaj samo imela zdravstvena blagajna in pa uporabniki težave, reševali jih bodo na koncu, če gre za zdravstvene stvari, spet nazaj. zdravstveni delavci verjetno. In ne razumem, da se tako mimogrede lahko reče, da je enaka teža nekih predlagateljev z vsem nasprotovanjem, bom rekel, kompletne, kompletne veje, vej v zdravstvu, pa še teh, ki usposabljajo ljudi za te poklice.

Hvala lepa.

Želi kdo razpravo? (Ne.) Zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje o naslednjem predlogu mnenja: Zakon o psihoterapevtski dejavnosti je ustrezen. O tem bomo glasovali.

Pri tem pa vas opozarjam, da mora za sprejem mnenja odbora na podlagi drugega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije v skladu s 84. členom in v povezavi s 56. členom Poslovnika Državnega zbora glasovati večina vseh članov odbora, in sicer je za sprejem mnenja potrebnih devet glasov ali več od skupno 17.

Želi kdo obrazložiti svoj glas? (Da.)

Izvolite, Mojca Šetinc Pašek.

Ja, hvala.

Torej, zdaj bom najprej povedala v svojem imenu sama temu zakonu o psihoterapiji, psihoterapevtske dejavnosti nasprotujem. Zakaj? Ne samo zaradi mnenj, ki smo jih poslanci dobivali ves čas z vseh možnih strani, in to toliko, da je bila na koncu že čista konfuzija, da sploh nismo vedeli, s čim se ukvarjamo in kaj sploh imamo na mizi in na koncu sploh nismo vedeli kakšen ta zakon v bistvu je in kakšne cilje zasleduje. Ampak tudi zato, ker sta dva državna sekretarja, ali pa državna sekretarka, ki je, ki sta pisala ta zakon ali pa sodelovala pri pisanju tega zakona, v bistvu s svojimi dejanji dokazala, da je ta zakon pod neko pretvezo konflikta interesov. Gospa Zvezdana je Drnovšek saj pravim, je vemo kje. Nekdo drug je, vemo, kje in kaj počne čez vikende in ima kakšne, s kakšnimi dejavnostmi se ukvarja.

Skratka, moje osebno stališče je, da bom, da bi glasovala danes proti, ampak v naši poslanski skupini so pogledi na to različni. Večina je proti, nekateri pa mislijo, da je to področje seveda treba regulirati. Zato se bom zdaj v imenu poslanske skupine vzdržala in ne vem kako bomo glasovali, ko bo prišlo do glasovanja na plenarni seji, verjetno bomo glasovali po vesti, večinsko proti, nekateri bodo vzdržani.

Hvala lepa.

Dajem sedaj besedo Luciji Tacer Perlin za obrazložitev glasu, izvolite.

Hvala predsednica.

Jaz bom podprla ta zakon. Navedem samo par razlogov, prvi je ta, da težko poslušam razprave glede tega zakona, ki se začnejo s tem, da se vsi strinjamo, da je treba to področje urediti in potem pač navede sto razlogov, zakaj se ne uredi. To sem poslušala. Ko sem bila študentka. V času covida, ko sem gledala sošolke in sošolce, ki so nujno rabili pomoč in do nje niso mogli dostopati. In zavezala sem se, da bom nekaj naredila na tem področju, ko bom v Državnem zboru. In ne morem verjeti kakšni pritiski, kakšni interesi pri celi tej poti, sploh pa razlogi, ki so bili danes navedeni, ki izkazujejo, da očitno posamezniki, kar sicer razumem, ampak če že nasprotuje na tem področju, se vsaj pozanima, da posamezniki niso sledili zakonodajnem procesu, kaj vse se je spreminjalo, kako se je poskušalo poslušati stroko in res iti nasproti, kjer se le da. Eden izmed teh primerov je recimo bilo kritiziranje tega, da noter niso urejene napotitve, kar je bilo originalno v zakonu in je šlo ven zaradi komentarja ZPS, da to ne sme biti v zakonu, ampak da to ureja ministrstvo z ZZZS. Pa več je še teh primerov.

Skratka, to je res tako področje, kjer je izjemno veliko interesov in največji interes in najbolj močan interes je, da se to ne uredi. In to je meni jasno na koncu tega postopka in zato bom ta zakon podprla.